Črno-belo ali strah naj nas bo le nečloveškosti

Piše Mati MIš

Tale dehteča pozna pomlad je pozabila na barvitost, črno-bela se mi letos kar naprej postavlja na pot. Črno-beli strah Slovencev se je izrazil celo v zaključku resničnostnega šova na televiziji – kako sta bila najboljša plesalca predvidljiva s svojim kostumom! Plesalec ne bi smel poudarjati, da so ga zmerjali z Bosancem, več prinese to, da se ‘šlepaš’ na pokojnega slavnega očeta …

black-rock Beri naprej

Nagrade: ne samo blišč, tudi sramota

Piše Mati Miš

Jesen prinaša plodove tudi založnikom. Ne samo, da je proti koncu leta prodaja knjig nekoliko boljša, tudi velik del nagrad in priznanj se podeljuje v tem času. Na mišjem koncu smo letos doživeli leto, kot še ne doslej. Želi smo, kar smo dolga leta sejali. Pa velja ob vseh prejetih nagradah in priznanjih tudi postati in razmisliti. (Če/ali) kaj veljajo, so res čokoladni bonbončki, ki nagrajujejo dobro delo, ali pa so bolj gorivo za netenje nevoščljivosti in metanje polen pod noge? Bomo videli naslednje leto …

dsc_4107

Beri naprej

Le kdo bo bral tako debele knjige?

Piše Mati Miš

V zadnjih letih v tujini opažamo trend izdajanja čedalje obsežnejših knjig, o čemer so se to poletje razpisali tudi v medijih. Sicer o romanih tule niti ne bom dosti, čeprav sem prepričana, da si takšen trend lahko privoščijo le veliki knjižni trgi z velikim številom bralcev oziroma, bolje rečeno, kupcev. Imam pa pri izbiri prevodnih knjig za mlade ravno obratno težavo – povprečni slovenski mladi bralci raje posegajo po tankih kot pa debelih knjigah. Scrkljali smo jih, čokolino je zakon. In vprašanje je, ali bodo kot odrasli sploh kaj brali, debelih knjig zagotovo ne oziroma zelo redki. Pa tokrat ne bom o bralni pismenosti, ki je v mednarodnih primerjavah vse bolj porazna, ta zasluži svojo obravnavo.

dsc_7343

Beri naprej

Vzpodbujanje k prevajanju tako in drugače – le zakaj so tisti spodaj uspešnejši?

Piše Mati Miš

Čeprav v vročem poletju je tale tema čisto resna – da dogodki ne zastarijo preveč. V maju in juniju mi je bilo namreč dano izkusiti dva pristopa k vzpodbujanju prevajanja literarnih del v tuje jezike, pa si ne morem kaj, da bi ju ne primerjala (in zraven omenila še nekaj z nakupi in prodajo knjižnih pravic povezanih tematik). Na evro-sredozemski konferenci ‘Prevajanje za dialog’ v Portorožu sem imela možnost od bliže spoznati globalnega, v smislu veliko govorimo in prepričani prepričujejo prepričane, ter ga primerjati z drugim, po avstralsko praktičnim, z mnogo manj udeleženci in leporečenja, pa veliko dejanskega ukrepanja. DSC_8886

Beri naprej

Raj z napako

Piše Mati Miš

Kar sram me je. V zadnjem času se mi dogaja, da me ljudje, za katere sploh ne bi pomislila, da pokukajo v mišji b(r)log, sprašujejo, zakaj ga ni več. Tale moj molk nikakor ne pomeni da ni bilo o čem pisati, kje pa, marsikaj se je dogajalo. Kriva je izključno Mati Miš. So me vzgajali, naj tisto, kar me veseli pozabim. Da ni lepo, če človek počne nekaj, v čemer uživa. Naj, če že moram, to postorim čisto na koncu, ko ustrežem željam vseh drugih. Jaz pa rada kaj napišem. In ker je bilo drugega dela veliko, je pisanje vedno ostalo za ‘potem’.  Pa ni prav. Naj zato zdaj začnem na lahno, o rajžanju …

plaža

Beri naprej

Založništvo bi bilo veliko lažje brez avtorjev

Piše Mati Miš

Ta stavek se večkrat, kot bi bilo prav, sprehaja po glavi vsakega založnika. A ne, ni zrasel na mojem zeljniku. Tako je zapisal Dan Brown v knjigi Izgubljeni simbol. Na srečo je trditev nekoliko pretirana, saj večina avtorjev sodi med dobromisleče, zanimive ljudi, s katerimi založniki dobro sodelujemo in uspevamo najti skupni jezik. So seveda tudi izjeme, ki jim včasih uspe zasenčiti to večino. A se založniki prav dobro zavedamo, da brez avtorjev ne bi imeli česa početi in smo zato vajeni tudi potrpeti, kadar je treba. Včasih pač ni treba.

DSC_1971

Beri naprej