Ne samo uničimo jo, uničujemo njih!

Piše Mati Miš

Tile vzorci, ki jih prinesemo iz otroštva so res prava nadloga. Nadvse rada pišem blog in veliko ljudi mi pravi, kako radi ga berejo, pa delam tako neznosno dolge premore. Vse svoje otroštvo in tri četrt odrasle dobe sem se trudila ubogati in zadovoljiti starše, da se še zdaj, osem let za tem, ko sem rekla ‘Dost mam!’, ne morem znebiti vcepljenega vzorca: najprej naredim vse, kar mi je zoprno in česar ne maram, vse, kar moram storiti za druge, čisto na koncu, če ostane kaj časa, pa počnem tisto, kar me veseli. Recimo pišem blog. Pa do tega prostega časa tako zelo redko pridem, mogoče zato, ker imam tudi takrat podzavestno slabo vest, da se imam fajn. Žuganje v smislu ‘ne smeš mislit nase, najprej moraš mislit na druge’ je bilo očitno preveč učinkovito.

DSC_1659

Beri naprej