Umetnice hiperprodukcije

Piše Mati Miš

Enega prejšnjih blogov, kjer sem razmišljala o usodi izvirne slovenske mladinske književnosti, sem zaključila z obljubo, da se nekoč lotim tematike ‘hiperprodukcije’ otroških knjig večkrat vprašljive kakovosti (glede na Priročnike za branje kakovostnih mladinskih knjig), kot jo vidim od znotraj panoge. Zdaj pa me bralci tega bloga večkrat opominjajo, da obljuba dela dolg. Tematika je sicer sila občutljiva, vsak založnik si namreč išče svojo pot do preživetja in le kdo sem jaz, da si upam soditi druge? Pa imam s svojo založniško kilometrino vseeno pravico do svojega mnenja. In vsak ima pravico, da se z njim ne strinja in tegale sploh ne prebere. Prav zato je  tale sestavek nastajal dobra dva meseca … Ata Miš stalno poudarja, in prav mu dam, da je na trgu knjig za mlade dovolj prostora za vse, ki pošteno mislijo in delajo, ter ki izdajajo knjige, ki mladim ne škodijo. To mi je izhodišče pri delu. Ne razumem pa ljudi, ki jim je pri izdajanju otroških knjig prvo denar in/ali ‘slava’, saj s tem nemočnim bitjem hote delajo škodo.

DSC_0071

Beri naprej