Kaj je narobe z užitkom?

Letošnji simpozij Pionirske je odprl zanimivo tematiko. Al’ reče se prostočasno branje al’ branje iz užitka, si strokovnjaki niso bili složni. Bili pa so si edini, da mladi danes berejo manj, kot bi bilo zanje dobro. Da v branju ne znajo najti užitka.

dsc_7141

Gor sem rasla v času socializma, čeprav nam vse do moje srednje šole ni bilo hudega, privoščiti si je dalo marsikaj. A o užitku se v tistih časih ni govorilo dosti, četudi verjamem, da počelo se pa je, počelo, le bolj skrivoma. Oziroma v smislu: ‘Kar je dovoljeno bogovom, ni dovoljeno navadnim ljudem.’ Še danes slišim materin glas, ki je pogosto izgovarjal to resnico. Pri tem mislim na starše in otroke – včasih je bilo dovoljeno zgolj staršem, zdaj je obratno, užitek je namenjen bolj otrokom. Vzgajali so me torej, da je uživati grdo, neprimerno, to je trdno zasidrano v meni. Še danes imam pogosto slabo vest, če mi kakšna stvar daje veselje. Tudi zato si ob začetkih našega festivala Bralnice pod slamnikom nisem drznila prevesti ‘reading for pleasure’, k čemur spodbujajo mlade na zahodu, v ‘branje za užitek’ ali kaj podobnega. Zato pri našem festivalu govorimo o spodbujanju prostočasnega branja. Simpozij pa mi je dokazal, da je ta izraz pravzaprav zelo nenatančen, da bi o branju kot užitku morali govoriti, ga morali spodbujati, naučiti mlade uživati v knjigah. Natančnejši izraz tega, k čemur želimo spodbujati mlade (je bilo slišati na simpoziju), je ‘branje iz lastnega interesa’. A to je tako suhoparno, še zdaleč ne opiše pravilno tistega, kar počnejo pravi bralci, pravi knjigožeri, da ne rečem obsesivni bralci. Ki v knjigah uživajo. Seveda iz lastnega interesa.

Kot je v imenitnem uvodu v simpozij povedal dr. Boštjan Narat, je branje zahtevno delo, je napor, a je delo, ki osvobaja. Kot vsako delo, ki ga človek z veseljem opravlja. Morda smo njegove besede najbolje razumeli tisti, ki smo morali na fakulteti opraviti kakšen izpit iz marksizma. ‘Ko je najbolj naporno, je najbolj sproščujoče,’ je rekel. Strinjam se z njim. Povsem. Kot tudi z njegovo teorijo, da mora vsak dober, zahteven bralec začeti z Emilom in detektivi ali čim podobnim (jaz sem več kot deset let pred njim s Pikico in Tončkom, vedno pa je bil ob mojem vzglavju Medved Pu, verjetno je tako z mnogimi bralci mojih let). Povsem res je, ‘da branje manj zahtevne literature potegne za roko v svet branja. Branje pa nikoli ni nezahtevno.’ Še eno potrdilo tega, kar sem že večkrat zapisala v blogih, da nikoli ne naredi ‘puffff’ in tu je izdelan bralec, ki bere Žabota. Do zahtevnega branja se vsak prebija skozi manj zahtevne knjige, s knjigami raste. Zato manj zahtevne knjige za mlade bralce niso nepomembne, tudi te morajo biti kakovostne.

Mi pa niso bile po volji besede mag. Marjete Doupona, da ‘moramo v šoli brati otroke naučiti ne zato, da bi uživali, ampak da bi se bolje znašli’. Če si šolski sistem zadaja za cilj zgolj to, je žalostno. Že res, da je dovolj, da nekatere nauči vsaj tega, a cilj bi moral biti višji. Tudi številkam, ki jih je predstavila, ne zaupam povsem. Predvsem tiste o številu knjig, ki jih imajo doma, pri otrocih, ki so bili predmet raziskave, se povsem razlikujejo od izsledkov raziskave Bralna kultura in nakupovanje knjig dr. Sama Ruglja, dr. Andreja Blatnika in dr. Mihe Kovača iz leta 2014, po kateri ima v Sloveniji le šest odstotkov ljudi knjižnice z več kot 500 knjigami in po kateri smo v tej kategoriji povsem na repu ne samo evropskih držav.

Prostočasno branje torej ni več pravi izraz. Če dobro pomislim, res ne vem, kam bi recimo uvrstila svoje branje Vojne in miru tisto poletje po tretjem letniku gimnazije. Uživala sem v njem, brala sem med počitnicami, knjige ni bilo na seznamu za domače branje, bilo nam je prepuščeno, da sami izberemo naslov, čeprav smo septembra o poletnem branju poročali pri pouku. Imela sem srečo, da je prof. Lavričeva na Gimnaziji Bežigrad slovnico nekoliko zanemarjala na račun pouka književnosti, tudi obvezna branja so marsikdaj tako postala branje za užitek. Kakšni mojstri besede so zrasli iz nekaterih njenih dijakov (npr. Uroš Mozetič), koliko ljubezni do knjig nam je znala vzbuditi! Prepričana sem, da to zna tudi dr. Klemen Lah, ki je na simpoziju dejal: ‘Branje ohranja skrivnostnost. Naj knjige ostanejo čarobne.’ Tudi besede Darke Tancer Kajnih spadajo semle, povsem se strinjam z njimi: ‘Verjamem, da je edina motivacija za branje mladih, žar učitelja.’

Čeprav sem verjetno to zgodbo zagotovo že večkrat omenila v blogih, je prav za semle, saj potrjuje prejšnje stavke. Na bralni konferenci na Švedskem je pred leti ameriški profesor povedal, da je neko jutro v razred srednješolcev prišel po neprespani noči. Opravičil se jim je, ker je bil neprespan, in kot vzrok navedel, da ga je knjiga tako prevzela, da je bral do jutra. Učenec ga je vprašal, za katero knjigo gre. In med odmorom je v knjižnici nastala vrsta zaradi povpraševanja po tej knjigi. Takšno zanimanje zanjo je spodbudil s tem dogodkom, da so se učitelji dogovorili in v vsaki učilnici na stojalo na katedru, na katerem je pisalo nekaj takega: ‘Zadnja knjiga, ki sem jo prebral in jo priporočam’, postavljali knjige, ki so jih tako priporočali v branje učencem. Seveda so te knjige imeli tudi za izposojo v knjižnici in branje med dijaki se je izjemno povečalo, knjižnica je postala prav oblegana. Dve stvari, ki sta v slovenskih šolah žal zelo redke, sta tu bistveni: priporočila učiteljev, ki SO brali, in založena šolska knjižnica. Tudi na simpoziju se je dr. Klemen Lah vprašal: ‘Kaj se je zgodilo, da so učitelji slovenskega jezika prenehali brati?’.

Na simpoziju me je razmišljanje večkrat poneslo v moje bralne začetke, kar nekaj predavateljev je govorilo o svojih mladostnih branjih. Pri nas sta tako mama kot oče dosti, če ne kar veliko, brala. Pogosto se je vsa družina odpeljala iz Medvod v Mestno knjižnico v Ljubljano nasproti univerze, s košaro knjig tja in košaro knjig nazaj. Kako hrepeneče sem zrla čez pult h knjižnim policam, do katerih bralci niso mogli, knjige so nam prinašali knjižničarji po svoji presoji. Da bi si lahko sama zbirala knjige s knjižnih polic, je bila moja velika želja, ki se mi je uresničila šele v gimnazijski knjižnici. Vso mladost sem požirala knjige, vsako branje mi je bilo v užitek, čeprav je šlo za navodila na škatlici kreme. Ko sem ga kaj polomila, prislužila slabo oceno v šoli ali pa jezikala staršem, je sledila kazen ‘en teden nič brati’, ‘dva tedna nič brati’, celo ‘en mesec nič brati’. Nič brati je pomenilo ne samo branje knjig, ampak tudi časopisov ali česarkoli. Kazni so bile kar pogoste, veliko veselja z branjem so mi odžrle. Seveda sem kdaj pa kdaj poskušala malce pogoljufati, a žal so me strenirali v pridno, ponižno, podredljivo dekle.

Ko zdaj opravljam svoje delo, ki mi ga je naključje prineslo na pot, prav tako ne znam več ločiti obveznega/’službenega’ od prostočasnega branja. Morda mi kdo zavida, ker to lahko združujem. Ko sem včeraj vzela v posteljo papirje s prevodom našega najnovejšega romana, me je mož opomnil, naj službo puščam v pisarni in ubogljivo sem odložila papirje, pa me je tako zelo vleklo besedilo. Komaj sem čakala, da se vrnem k branju oziroma urejanju, da končam knjigo, čeprav sem vsebino poznala, saj sem jo že prebrala v angleščini. Služba ali branje za užitek? Oboje.

Se pa zgodijo dolgi premori v mojem prostočasnem branju, kot se zgodijo dolgi odmori v mojem pisanju bloga. Če pomislim, je to pravzaprav prvič od oktobra, da sem brala z veseljem. V vseh teh mesecih od poletja nisem bila sposobna ‘prostočasno’ prebrati niti ene knjige, le delo sem se primorala opravljati. Naj se zato opravičim stalnim bralcem in pojasnim, da je tako dolg premor v pisanju terjala moja ponovna izgorelost. Tokrat je bil njen vzrok izključno v preobilici obveznosti. Od septembra do konca februarja sva imela z Atom Mišem le trikrat po en dan povsem prost: enega za dan mrtvih, enega za božič in prvi dan v novem letu. Ne vem, kako je zmogel on, občudujem ga. Morda mu je pomagal tek. Delovni vikendi, celodnevno delo (jaz sem se preveč zanašala na pomoč ene zunanjih sodelavk, ki je potem ni bilo) in čedalje višji EMŠO za povrh, pa sem tretjič v desetih letih pregorela in se komajda še pravi čas začela reševati. Karkoli že je izgorelost, ali obstaja, ali pa je to samo nekakšna kriza, v vsakem primeru je to stanje, ko ni užitka, ko ni veselja v ničemer, je zgolj prebijanje iz dneva v dan na robu pameti, ko ti možgani ‘zaribajo’ kot pokvarjen procesor, so neprespane noči in fizične bolečine. Človek je ves čas na robu tolerance, ko mu gredo na živce vsi in vse. To je življenje povsem brez čustev in občutij. Si kot mrlič na dopustu. Tudi zato pravim: uživajmo, dokler lahko, uživajmo, v čemer lahko, uživajmo v branju ali čem drugem. Ko človek ne čuti ničesar, ko ne ve, kako se bo prebil do naslednjega jutra in če se sploh bo, šele spozna, da z užitkom (tudi v branju) resnično ni nič narobe.

 

Dodaj odgovor

Tvoja e-pošta ne bo objavljena. Zahtevana polja so označena *

Lahko uporabite HTML značke in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>