Raj z napako

Piše Mati Miš

Kar sram me je. V zadnjem času se mi dogaja, da me ljudje, za katere sploh ne bi pomislila, da pokukajo v mišji b(r)log, sprašujejo, zakaj ga ni več. Tale moj molk nikakor ne pomeni da ni bilo o čem pisati, kje pa, marsikaj se je dogajalo. Kriva je izključno Mati Miš. So me vzgajali, naj tisto, kar me veseli pozabim. Da ni lepo, če človek počne nekaj, v čemer uživa. Naj, če že moram, to postorim čisto na koncu, ko ustrežem željam vseh drugih. Jaz pa rada kaj napišem. In ker je bilo drugega dela veliko, je pisanje vedno ostalo za ‘potem’.  Pa ni prav. Naj zato zdaj začnem na lahno, o rajžanju …

plaža

Beri naprej

Založništvo bi bilo veliko lažje brez avtorjev

Piše Mati Miš

Ta stavek se večkrat, kot bi bilo prav, sprehaja po glavi vsakega založnika. A ne, ni zrasel na mojem zeljniku. Tako je zapisal Dan Brown v knjigi Izgubljeni simbol. Na srečo je trditev nekoliko pretirana, saj večina avtorjev sodi med dobromisleče, zanimive ljudi, s katerimi založniki dobro sodelujemo in uspevamo najti skupni jezik. So seveda tudi izjeme, ki jim včasih uspe zasenčiti to večino. A se založniki prav dobro zavedamo, da brez avtorjev ne bi imeli česa početi in smo zato vajeni tudi potrpeti, kadar je treba. Včasih pač ni treba.

DSC_1971

Beri naprej

Umetnice hiperprodukcije

Piše Mati Miš

Enega prejšnjih blogov, kjer sem razmišljala o usodi izvirne slovenske mladinske književnosti, sem zaključila z obljubo, da se nekoč lotim tematike ‘hiperprodukcije’ otroških knjig večkrat vprašljive kakovosti (glede na Priročnike za branje kakovostnih mladinskih knjig), kot jo vidim od znotraj panoge. Zdaj pa me bralci tega bloga večkrat opominjajo, da obljuba dela dolg. Tematika je sicer sila občutljiva, vsak založnik si namreč išče svojo pot do preživetja in le kdo sem jaz, da si upam soditi druge? Pa imam s svojo založniško kilometrino vseeno pravico do svojega mnenja. In vsak ima pravico, da se z njim ne strinja in tegale sploh ne prebere. Prav zato je  tale sestavek nastajal dobra dva meseca … Ata Miš stalno poudarja, in prav mu dam, da je na trgu knjig za mlade dovolj prostora za vse, ki pošteno mislijo in delajo, ter ki izdajajo knjige, ki mladim ne škodijo. To mi je izhodišče pri delu. Ne razumem pa ljudi, ki jim je pri izdajanju otroških knjig prvo denar in/ali ‘slava’, saj s tem nemočnim bitjem hote delajo škodo.

DSC_0071

Beri naprej

Pozdrav iz Bologne

Piše Mati Miš

Še nekaj ur in dano mi bo pospraviti stojnico in oditi domov. Prva mišja stojnica na mednarodnem sejmu v tujini mi je pobrala še tisto malo energije, ki sem jo po jesensko-zimskih boleznih, poročilih, razpisih, in kar je še podobnih manj prijetnih zadev, uspela nabrati v podaljšanem smučarskem vikendu v sončnih Dolomitih pred tremi tedni. Če me kaj vzpodbudi, je to Sassolungo v soncu in snegu.

20150401_155658_Richtone(HDR)

Beri naprej

Ne samo uničimo jo, uničujemo njih!

Piše Mati Miš

Tile vzorci, ki jih prinesemo iz otroštva so res prava nadloga. Nadvse rada pišem blog in veliko ljudi mi pravi, kako radi ga berejo, pa delam tako neznosno dolge premore. Vse svoje otroštvo in tri četrt odrasle dobe sem se trudila ubogati in zadovoljiti starše, da se še zdaj, osem let za tem, ko sem rekla ‘Dost mam!’, ne morem znebiti vcepljenega vzorca: najprej naredim vse, kar mi je zoprno in česar ne maram, vse, kar moram storiti za druge, čisto na koncu, če ostane kaj časa, pa počnem tisto, kar me veseli. Recimo pišem blog. Pa do tega prostega časa tako zelo redko pridem, mogoče zato, ker imam tudi takrat podzavestno slabo vest, da se imam fajn. Žuganje v smislu ‘ne smeš mislit nase, najprej moraš mislit na druge’ je bilo očitno preveč učinkovito.

DSC_1659

Beri naprej

Kdo smo grobarji kakovostne slovenske mladinske književnosti?

Piše Mati Miš

V tretjem letu mišje založbe je na knjižnem sejmu potekala debatna kavarna z naslovom Nevralgične točke slovenske mladinske literature. Organizirala jo je mladinska sekcija DSP, moderiral jo je dr. Igor Saksida, debatirali pa so Janja Vidmar, dr. Marjana Kobe in Vlado Grlica. Govora je bilo o slabi produkciji novih mladih založb, še zdaj mi zveni v ušesih ‘predvsem družinskih’, s poudarkom na tem, da izdajajo v glavnem prevodno literaturo, kar pa naredijo knjig slovenskih avtorjev, produkcija ni kakovostna.
DSC_7203

Beri naprej

Dva (skoraj) starca in tudi nekaj morja, da o rumu in glasbi ne govorimo

Piše Mati Miš

Na Kubo si je Ata Miš že leta, kaj leta, desetletja želel potepsti. Pa je vedno prišel na vrsto kak drug zanimiv košček sveta, kjer sva imela še kakšne drugačne opravke kot potepuške – največkrat službene. Te jesenske počitnice pa so na vrsto prišli tudi kubanski ritmi. Takšni in drugačni, presenetljivi včasih v plus, včasih v minus. Izkoristila sva prijazno povabilo in tako preizkusila tudi kako je potovati s potovalno agencijo. Že četrt stoletja na potepe po svetu odhajava sama in bilo me je pošteno strah.

     DSC_7595-1

Beri naprej

Zakaj (toliko) o teku

Piše Mati Miš

Ko je Tina Turner zakričala: ‘You’re simply the best, better than all the rest!’ je na olimpijski stadion v Munchnu po enaindvajsetih kilometrih minhenskih ulic pritekel Ata Miš. Sproščeno, skorajda spočito, je odtekel še krog osemsto metrov do cilja in se postavil v vrsto za pivo in preste. To je bil njegov četrti mali maraton v zadnjih dvanajstih mesecih, dobro leto za tem, ko je naredil prve tekaške korake po več kot tridesetih letih. In zdaj berem na Facebooku o načrtih, da bo pri sedemdesetih pretekel maraton … Tridesetletne pavze si zdaj res ne more več privoščiti. Ampak tudi desetka bo takrat čisto v redu.

DSC_7247-1

Ja, Samo Rugelj je kriv. S svojo prvo knjigo o teku Delaj, teci, živi. Še ena lepa zgodba lanskega ljubljanskega maratona, ta se je zgodila zaradi nje. Dve drugi zanimivi tekaški zgodbi je opisal v ultramaratonski knjigi, ki je, mimogrede, imenitno branje. Tudi za tiste, ki ne tečemo.

Beri naprej

PO KNJIGE NA RDEČO CELINO – ZAKAJ?

DSC_940712-1

Piše Mati Miš

Ko se je Ata Miš pred dvanajstimi leti odločil knjige ne samo prodajati, ampak tudi izdajati, je želel delati drugače, kot takrat založniki. Ena od drugačnosti je bilo tudi poreklo prevodne literature. Najlažje je bilo (takrat kot zdaj) kupovati pravice za angleške in ameriške knjige, Ata Miš pa je hotel nekaj drugega. Ker takrat knjig avstralskih in novozelandskih avtorjev na slovenskih policah skorajda ni bilo, so bila prva prevodna dela od tam.  Saj so ga nevoščljivi Slovenci obtoževali, da hodi po knjige tako daleč zato, ker so cenejše, pa poznavalci vedo, da to ni čisto nič res. In tudi pri izbiranju avstralskih knjig smo izbirčni. Za nas ni kar vsaka. Beri naprej

KDAJ JE PREVEČ?

Piše Mati Miš

Tistega marčevskega četrtka pred šestnajstimi leti si je takrat enajstletni mali Miš želel odrezati kos sira. In to ne z nožem, z rezalnico, kot je pri marsikateri hiši (le kaj nama je bilo Atu in Materi Miš, se sprašujem od tedaj, da sva kaj takega sploh dovolila!). Kako je zarezalo v mali prstek in ga košček tudi odrezalo raje ne bi. Takoj čisto brisačo okrog in hitro na urgenco v zdravstveni dom. Ata Miš je bil ravno v šoli na govorilnih urah in je imel ugasnjen mobilnik – lahko si mislite, kako pretresen je bil ob vsej tisti krvi v kuhinji, ko se je vrnil. In našel košček prstka, ga dal na led in odnesel s seboj, ko je prihitel v zdravstven dom ter malega Miša odpeljal na ljubljansko urgenco. Kako je bilo, ko so odmaknili s prstka povoj in je začela brizgati kri, Ata Miš pa se je ob tem onesvestil in so zdravniki pustili malega Miša in pohiteli reševat njega, je še ena zgodba. Beri naprej