Vzpodbujanje k prevajanju tako in drugače – le zakaj so tisti spodaj uspešnejši?

Piše Mati Miš

Čeprav v vročem poletju je tale tema čisto resna – da dogodki ne zastarijo preveč. V maju in juniju mi je bilo namreč dano izkusiti dva pristopa k vzpodbujanju prevajanja literarnih del v tuje jezike, pa si ne morem kaj, da bi ju ne primerjala (in zraven omenila še nekaj z nakupi in prodajo knjižnih pravic povezanih tematik). Na evro-sredozemski konferenci ‘Prevajanje za dialog’ v Portorožu sem imela možnost od bliže spoznati globalnega, v smislu veliko govorimo in prepričani prepričujejo prepričane, ter ga primerjati z drugim, po avstralsko praktičnim, z mnogo manj udeleženci in leporečenja, pa veliko dejanskega ukrepanja. DSC_8886

Na prvem dogodku je bilo komaj za prste dveh rok založnikov, ki so pravzaprav nosilci literarnega prevajanja, v glavnem oni odločajo o tem kakšne knjige bodo izdajali – usmerjajo pa jih seveda kdaj tudi prevajalci in pogosto seveda različne politike subvencioniranja oziroma sofinanciranja prevodov. Le ena slovenska založba je bila med uradnimi udeleženci (hvala Javni agenciji za knjigo za povabilo tudi nam, verjetno nas je bilo tam več slovenskih založnikov, ki nam ni vseeno, a nas pač organizator kljub posredovanju JAK ni dal na seznam, zato zanje ne vem), in več kot desetkrat več ostalih (politikov, funkcionarjev, prevajalcev, pisateljev …), ki na odločitve o prevajanju največkrat nimajo neposrednega vpliva, pa so se v toplih junijskih dneh v Portorožu prav lepo imeli. Resnici na ljubo je bilo tamkaj govora ne le o književnem prevajanju, pač pa tudi o gledališkem in drugih, sodobnejših medijih, ki prenašajo prevedeno besedo. Cilji te konference, kot jih je zaslediti na spletu, niti niso tako zelo splošni, a očitno je bil najpomembnejši namen konferenca ‘na nivoju’, torej razpravljanje z malo ali nič učinka, kot jih imajo običajno tovrstne ‘visoke’ zadeve, ter mreženje v smislu ‘pokažimo še malo Slovenije tujcem, naj se imajo fino’. Do visokega nivoja je konferenci po moji oceni tudi nekaj manjkalo: odlična organizacija. Prvi dan so delavnice zamujale skoraj pol ure in nikjer ni bilo napisano, kje se bodo dogajale. Udeleženci smo kot slepe kure tavali naokrog, spraševali drug drugega kam iti, saj ob informacijskem pultu med odmorom kar nekaj časa ni bilo nikogar.

Na drugem dogodku v Sydneyju nas je bilo petnajst menda skrbno izbranih založnikov in literarnih agentov s celega sveta, pa več kot šestdeset avstralskih založnikov. Med ‘VIP-ovci’, kakor so nam rekli, so bili z menoj še štirje Američani, tri Nemke, dva Angleža, Francozinja, Nizozemka, Japonka, Korejec in Indijec.  Koliko bo v naslednjem letu kot rezultat teh dveh prireditev prevedenih sredozemskih in koliko avstralskih del, ni treba ugibati. Nekajkrat več bo zagotovo avstralskih. Za kar nekajkrat, zelo občutno, nižje stroške. Če zneske zaokrožujem navzgor in postavim oceno, bi primerljiv dogodek v Sloveniji organizatorja bremenil s stroški v višini 40.000 do 60.000 €.

Australian Council for the Arts, nekakšna javna agencija za umetnost pri avstralskem ministrstvu za kulturo, vsako leto izbere in povabi ob sydneyjskem pisateljskem festivalu peščico tujih literarnih agentov in predstavnikov založb v Sydney v program VIP – visiting international publishers. Plača jim pot in osem dni bivanja v hotelu v osrčju festivalskih dogajanj. Obiskovalce seznanijo z različnimi avstralskimi založbami in knjigarnami, z avstralsko literaturo, ter omogočijo obisk nekaj festivalskih dogodkov. Prispevki gostov so tudi osrednji del nekakšne ‘založniške konference’, kamor povabijo avstralske založnike, ki se tako seznanijo s tem, kaj se dogaja v svetu. Svet pripeljejo k njim, ker je mnogim med njimi predaleč proč in si ne morejo privoščiti poti na sejme po svetu. Dva dneva pa tuji gostje posvetijo sestankom, sama sem imela 26 organiziranih sestankov, z nekaj založniki sem pa kontaktirala izven njih. Zdaj se na moj mejl usipljejo pdfji, po pošti prihajajo papirnati izvodi, poletje bomo pri nas posvetili izbiri avstralskih knjig. Avstralci se torej ukvarjajo s tistimi, ki odločajo o izbiri knjig za prevajanje. In nas znajo prepričati. Avstralske knjige bomo zagotovo izdajali, sredozemske malo verjetno, če že, pa to ne bo rezultat prej omenjene konference.

Že podatki raziskave, ki so jih Avstralci objavili na lanskem frankfurtskem sejmu, da je v povprečju avstralska založba oziroma agent, ki se ukvarja s prodajo pravic v tujino, v zadnjih dvanajstih mesecih sklenila 31 pogodb za prodajo pravic v tujino, ter da je bil povprečni najvišji tovrstni posel v višini 42.036 € (leto poprej 14.100 €), povprečni najnižji posel med anketiranimi pa 817 € (leto poprej 491 €) pripovedujejo zgodbo o uspehu.

Na konferenci ‘Prevajanje za dialog’ je naš zunanji minister poudaril pomembnost prevajalcev in tudi JAK se usmerja nanje s svojim prevajalskim seminarjem. Prevajalci so nadvse pomembni, le z odličnim prevodom je lahko knjiga dobra. Nemalokrat založniki upoštevamo predlog prevajalca za izdajo določene knjige. A brez založnika prevedene knjige sploh ni, očitno pa smo založniki nebodijihtreba, spadamo med umazane podrobnosti medkulturnega dialoga … Naša založba je bila udeležena s svojo knjigo pri JAK-ovem prevajalskem seminarju samo enkrat, za nas takrat ni bilo nobenega rezultata (beri: prodanih pravic v tujino), zato ne morem oceniti uspešnosti. Prav tako smo le takrat imeli priložnost sodelovati v drugem delu seminarja, torej predstavitvi založbe in naših del. Kljub temu verjamem, da je tak seminar nujno potreben, ogledala sem si programe dosedanjih in odlični so. Zagotovo pa bi bilo v tujino prodanih več slovenskih del, če bi na kakšen podoben način nagovarjali tiste, ki odločajo, to je tuje založnike in agente, pa če predstavljanje del na prevajalskih srečanjih ne bi bilo ekskluzivno namenjeno le nekaj založbam. Avstralci to naredijo pragmatično: na spletu so objavili naše podatke in prijavni obrazec. Kdor je prej prijavil željo po srečanju, ta ga je dobil, vsak od nas pa je imel natančno 26 terminov. Predpostavljam, da so ‘konferenco’ založnikom zaračunali. Tudi kosilo z nami so tržili: 66 AUD je avstralskega založnika stalo kosilo z nami udeleženci. Na Australia Council for the Arts si niso vzeli pravice odločiti kdo ima možnost srečati se z nami, kdo ima možnost predstaviti se nam,  kot je denimo na slovenskem prevajalskem seminarju. Saj bi bilo tudi pri nas možno: založbam močno omejiti čas in biti pri tem strikten, seveda prej skupaj dogovoriti, katere knjige naj bi se predstavile. Na edini naši predstavitvi prevajalcem na prevajalskem seminarju JAK mi je pozornost vzbudilo dejstvo, da so si nekatere založbe vzele časa kolikor so hotele in s tem skrajšale predstavitveni čas tistim, ki smo se držali dogovora.  

Ko že pišem o ponujanju avtorskih pravic v tujino ne morem mimo ene od lanskih slovenskih ‘aktivnosti’ na tem področju. Na lanskem Slovenskem knjižnem sejmu smo Slovenci izpadli pravi pajaci, skorajda plačali smo Francozom, da so nam na naš sejem prišli prodajat pravice za njihove knjige. Srečanje s francoskimi založniki je bilo organizirano profesionalno, le z bistveno napako: da ni bilo možno nam, Slovencem ponujati naših del. Da so prišli prodajat in ne kupovat imam zapisano v elektronskem pismu francoske kolegice. Zagotovo so se nam za hrbtom smejali, ves svet počne namreč ravno obratno. Bo letos vodstvo sejma ponovilo to vajo? Razumem da ‘dežela v fokusu’ pridoda blišču sejma, a zakaj ji ne bi dobro zaračunali te možnosti? In ne kot kužki vsi veseli mahali z repom samo da pridejo … Vsa čast Francozom, mojstri pri prodaji pravic so.

Za odločanje o prevajanju je dandanes bistveno še nekaj: subvencioniranje prevodov. O lovu na subvencije v tujini več kdaj drugič, tokrat nekaj misli o subvenciniranju prevajanja slovenskih del. Trubarjev sklad in razpis JAK sta pri tem zagotovo v veliko pomoč. Tudi financiranje vzorčnih prevodov bi bilo, ko bi se ne izvajalo le enkrat letno in ko bi omogočilo večji obseg prevoda. Žal tujci za odločitev za prevod potrebujejo celotno besedilo in to takoj po sejmih. Preprosto ne moremo čakati razpisa JAK in njegovih rezultatov, saj moramo v angleščino prevesti knjigo takoj po izidu ali še pred njim,  če jo hočemo ponuditi v Bologni ali Frankfurtu. Tujci v veliki meri ponujajo pravice za dela, ki še sploh niso izšla, pri nas pa je pogoj za vzorčni prevod, seveda razumljivo, izid knjige. Prevod mladinskega romana v angleščino lahko stane tudi preko tri tisoč evrov, ponujanje pravic je za majhen narod zelo drago. Sama se zavzemam za to, da bi se v naši založbi tega ne šli, vsaj dokler so stroški tega tako visoki. Škoda časa, denarja in energije.

Kaj se bo na mišjem koncu dogajalo na tem področju bo sicer povedala jesen, trenutno podpisujemo dve pogodbi za izid naših knjig v tujini, eno pismo o nameri pa je bilo podpisano nedolgo nazaj. Zagotovo pa bo v prihodnje pri nas izdana kakšna avstralska knjiga več …

 

Dodaj odgovor

Tvoja e-pošta ne bo objavljena. Zahtevana polja so označena *

Lahko uporabite HTML značke in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>