Založništvo bi bilo veliko lažje brez avtorjev

Piše Mati Miš

Ta stavek se večkrat, kot bi bilo prav, sprehaja po glavi vsakega založnika. A ne, ni zrasel na mojem zeljniku. Tako je zapisal Dan Brown v knjigi Izgubljeni simbol. Na srečo je trditev nekoliko pretirana, saj večina avtorjev sodi med dobromisleče, zanimive ljudi, s katerimi založniki dobro sodelujemo in uspevamo najti skupni jezik. So seveda tudi izjeme, ki jim včasih uspe zasenčiti to večino. A se založniki prav dobro zavedamo, da brez avtorjev ne bi imeli česa početi in smo zato vajeni tudi potrpeti, kadar je treba. Včasih pač ni treba.

DSC_1971

V dvanajstletnem delu založbe je bilo tudi nekaj takih avtorjev, za katere si rečemo, hvala bogu, da nimamo več opravka z njimi. S katerimi delamo trikrat: prvič, zadnjič in nikoli več. Predvsem je pri piscih prvencev težko vedeti, kako se bo obneslo sodelovanje. Zgodilo se je že, da nas je poslano pisanje navdušilo, smo se pa zavedali, da je krvavo potrebno uredniških posegov. Pa je pisec prvo urednico zavrnil, češ, da je preotročja (šlo je za urednico s Stritarjevo nagrado, ki za nas ureja knjige za odrasle). Nad drugo urednico se je v začetku sicer navdušil, a ko mu je posredovala predloge popravkov je zatrdil, da jih je vnesel, pa jih ni bilo nikjer videti. Kot bi jo vlekel za nos. In vztrajal je pri najbolj infantilnih prastarih jugo štosih, ki jih (mladi) bralci zagotovo niso razumeli.  Smo se spraševali, kdo je zdaj otročji … Žal nam je, da knjige nismo mogli urediti, kot si je zaslužila, zagotovo je bila to izgubljena priložnost ne samo za založbo, predvsem za avtorja. Ki se zdaj nikjer več ne pojavlja.

Res so zagotovo najbolj težavni pisci prvencev, z ‘velikimi’ literarnimi imeni je bilo največkrat dosti lažje delati knjige. Razmišljala sem, ali na problematičnost avtorjev vpliva spol. Pri uveljavljenih imam slabše izkušnje z muhavostjo žensk, pri prvencih pa je pri nas med problematične sodilo več moških. Pravila torej ni. Lani smo denimo dva prvenca izdali avtoricama, s katerimi smo izjemno dobro sodelovali. In upamo, da bomo še. O ja, imeli pa smo primer avtorice s prvencem, zavoljo katerega imam še danes grenak občutek. Osebno me je grdo izkoristila. Bila je namreč moja psihoterapevtka, torej sem ji zaupala. Na ne poceni terapijah je bilo sicer več govora o njej kot o meni in mi je tako povedala, da je napisala roman, ki ga je ponudila večji založbi, ki ga je bila pripravljena izdati. Avtorica mi je navedla znesek honorarja, ki so ji ga ponudili, še za današnje razmere je visok, in dejala, da je pripravljena za enak denar izdati knjigo pri nas. Zaupala sem ji, seveda. Pa je kmalu po izidu knjige njena prijateljica na nekem knjižnem forumu zapisala (imam shranjen print), da ji je prva založba ponudila (citiram) ‘nizek, že kar smešen honorar’, pri drugi založbi pa so ji plačali (citiram) ‘za slovenske razmere normalen honorar + odstotke od prodaje’. To torej pomeni, da se je avtorica meni kot ‘pacientki’ zlagala, po njenih besedah smo ji plačali enak honorar kot ji ga je obljubila prva založba (tudi print mejla s temi podatki imam shranjen). V resnici je od nas tako dobila dosti višji honorar. Zadeva bi bila z etičnega vidika zrela za kakšno komisijo ali razsodišče. Tudi o tej avtorici ni ne duha ne sluha, pa bo kmalu deset let, kar ji je izšel literarni prvenec. Se kdaj pojavi v medijih kot strokovnjakinja, pa si mislim: »Ko bi ljudje poznali njeno etično plat, noben dr. pred priimkom ji ne pomaga.«

Ne spol, ne izobrazba, ne kariera oziroma položaj ne vplivajo, da je nekdo do založnika vsaj človeški. Izdali smo knjigo nekomu, za katerega smo verjeli, da njegova karierna pot in položaj jamčita, da bo vsaj uglajen. Knjige pač včasih izdajamo tudi iz drugih razlogov, kot zavoljo literarne kakovosti, čeprav je to izjemno redko. Manj kot odstotek je takih, torej v vsej zgodovini naše založbe dve, tri. Če že ni dobro napisana, je knjiga morda drugače zanimiva, razkriva zanimive dogodke ali pa je vmes še kakšen drugačen razlog za izdajo. Pri tejle smo potrpeli, šli preko svojih meja tudi pri upoštevanju želja glede videza knjige. Pa si je gospod predstavljal, da bo zdaj kar upravljal z nami, da bomo izdajali njegove umotvore ne glede na kar koli in plesali kot bo diktiral, pri tem, ko nam je z obnašanjem do nas ves čas dal jasno vedeti, da smo zgolj ponižen izvajalec njegovih želja. Ker pa beseda ‘založnik’ vsebuje dejstvo, da mi zalagamo svoj denar, pa kakršni koli že zneski so, smo izračunali, da bi nam druga knjiga naredila krepak minus in še na naš ugled bi vplivala – zame je pomembno tudi slednje, zato smo izdajo zavrnili. Že druga ne prav dobro napisana knjiga istega avtorja zagotovo vpliva na ugled založbe. Tudi vse njegove zahteve in način njegovega ravnanja z nami so se mi upirale. Verjamem, da so se mu finančni argumenti pri njegovih dohodkih zdeli smešni. Ko smo rekli ne, se je na nas vsula gnojnica nevredna človeka, kaj šele intelektualca. Saj mi Ata Miš ni hotel povedati vsega, kar je moral poslušati, in prav je imel, ni treba da vem – tudi tako se mi dobro zdi, da smo knjigo zavrnili in da oba po svetu še vedno lahko hodiva z dvignjeno glavo. Tudi v prihodnje bomo avtorjem, ki bodo želeli diktirati kako naj delamo knjigo, tudi če samo ovitek, predlagali samozaložbo. Če nam ne zaupajo, potem je res najbolje, da sami poskrbijo za vse.

Saj avtorje povsem razumem, da jim je pomemben ovitek, kako da ne? Ko sem pred petnajstimi leti izdajala mojo edino knjigo sem bila tako zoprna, da se čudim, da je knjiga sploh izšla. Avtorju je knjiga kot otrok in verjamem, da je vsakomur pomembno, kako je oblečena. A žal je pri prodaji pomemben tako naslov kot naslovnica, tu pa imamo založniki izkušnje, ki jih velja upoštevati. Pri prej omenjeni knjigi denimo ovitka nihče ni razumel, iz avtorjeve abstraktne ideje smo skušali potegniti kar največ, a vseeno ovitek ni bil privlačen. Kadar avtor namigne, kaj bi rad imel na naslovnici, vedno razmislimo o njegovem predlogu. A če ocenimo, da bi to oviralo prodajo knjige, je tu člen v pogodbi, ki nam kot založbi daje vso pristojnost odločitev o oblikovanju. Še bolj se ga bomo držali.

Zapisala sem, da so mnogokrat velika literarna imena manj zahtevna kot avtorji prvencev. Saj ne, da bi z njimi ne imeli kakšne neprijetne izkušnje, bi se zlagala, če bi to trdila. Z nekaterimi od eminentnih slovenskih avtorjev ne bomo nikoli (več) sodelovali, pa če me dajo na natezalnico. Nekateri razlogi so zelo nenavadni, a bi bilo tole pisanje predolgo. Če se osredotočim na založniški proces smo večkrat doživeli, da je avtor oddal besedilo in navrgel, da popravljal ga pa ne bo. No, pa ga ni, ker knjige nismo izdali. Zato sem bila kdaj pozitivno presenečena, da so bili tudi uveljavljeni pisatelji zelo odprti za predloge urednikov. To bo v prihodnje še bolj neobhoden pogoj za knjige slovenskih avtorjev, ki bodo izhajale pri nas – tvorno sodelovanje z urednico. Izdaja knjige je dvosmerna pot, njena osnova je zaupanje avtorja do založnika in njegovega urednika ter obratno. Tudi zato bo morda v prihodnje pri mišji založbi izšla kakšna knjiga slovenskega avtorja manj in knjig avtorjev, ki na sodelovanje ne bodo pripravljeni, ki nas ne bodo jemali za partnerje in bodo iskali zgolj izvajalce, preprosto ne bomo izdajali.

Dodaj odgovor

Tvoja e-pošta ne bo objavljena. Zahtevana polja so označena *

Lahko uporabite HTML značke in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>