Preveč sreče
Print Facebook Alice Munro

Preveč sreče

Razprodano!

Alice Munro z vso svojo jasnostjo in lahkotnostjo opisuje zapletene, težke dogodke in čustva ter jih splete v zgodbe, ki na nenapovedljiv način sijejo svetlobo. Preveč sreče je očarljiva in izzivalna zbirka zgodb, ki je več kot vredna, da jo spoznajo tudi slovenski bralci. V njej se zrcali ne le njen talent, pač pa tudi življenjske in pisateljske izkušnje – zrelo delo v vsakem pogledu.

Mlada žena in mati na nadvse nenavaden način doživi olajšanje bolečine po smrti svojih otrok. Druge zgodbe odkrivajo globoke vrzeli v zakonu in njihove posledice, neusmiljeno krutost otrok, kako dečkov iznakažen obraz prelisiči njegovo usodo. V osrednji zgodbi se v poznem devetnajstem stoletju pridružimo Sofiji Kovalevski – ruski emigrantki in matematičarki – na dolgem zimskem potovanju z Riviere, kjer obišče svojega ljubimca, v Pariz, Nemčijo in na danske otoke in končno na Švedsko, kjer uči na edini univerzi v Evropi, ki je pripravljena zaposliti žensko matematičarko.

Alice Munro je v oktobru 2013 dobila Nobelovo nagrado za književnost.

 

 

 

 

Prevod: Jana Ambrožič
Kategorije: Leposlovje
Obseg: 408
Dimenzije: 150 mm x 230 mm x 32 mm
Datum izdaje: 1. 9. 2010
Poreklo: Kanada
Vezava: Trda

Recenzije

Alice Munro: Preveč sreče

Matej Bogataj, Mladina 39, 30. 9. 2011

Zbirki kratkih zgodb sta šli skoraj neopaženo mimo; Munrojeva je uveljavljena in priznana kanadska pripovednica, ki popisuje kanadski vsakdanjik v skoraj polpreteklem času. Tu so ženske, ki sledijo klicu ljubezni, mislijo - v resnici pa nasedejo poniglavi igrici dveh odraščajnic, ki se igrata s pošto -, in se potem vse zvrne, da je dobro in prav, skoraj kot dogovorjena poroka. Piše o moških in njihovi ljubezni do lesa in gozdov vobče ali pa o novorazširjenih, z novimi porokami razširjenih družinah in njihovih familiarijah.
Pogosti so obrati, ko eden od partnerjev dobi kakšno težko izgovorljivo diagnozo ali se kako drugače začne odštevanje. Vendar je bolj kot tematika, ki neulovljivo preskakuje in niha in se išče v različnih sferah - in je verjetno najslabša tista na dnevniške zapise Sofije Kovalevske, matematičarke iz druge polovice XIX. stoletja, naslonjena zgodba, ki je dala naslov zbirki založbe Miš -, pri Munrojevi v ospredju veščina pripovedovanja. Drobna uvodna napoved, pomenljiv in dvoumen naslov, usodni zdrsi, potlačitve, vse se razkriva postopno in z blaznim smislom za suspenz, motivacija je pogosto tudi pripovedovalcem nejasna, ravno zaradi presenečenja, da je nekaj tako, sploh pripovedujejo.
Zgodbe so labirinti, postavljeni okoli situacije, v katerih potem pripovedovalci presenetijo sami sebe, vse poganjajo drobne, pa zato nič manj usodne objestnosti in ne povsem razvidni vzgibi, vse sestavlja zapleteno psihično mrežo, s katero so oviti junaki in v katero se zaplete tudi bralec. Te kratke zgodbe imajo pridih starinskosti, čeprav v njih slutimo sodobno kanadsko družbo, mogoče razpršenost bolj kot multikulturnost, četudi gre za hipije in njihove sinove, za kreativce in vandravce pa univerzitetno kasto, so povedane skoraj tradicionalno. Meandri zavesti se kažejo skozi urejenost in zadrževanje, to niso izbruhi in prekipevanja, temveč minimalizem. Ves čas se poigrava s pričakovanji bralca, zloslutne atmosfere se iztečejo banalno, skoraj v verbalni zdrs, drugič se nam zdi, da je v bleščavi, zloščeni povrhnjici sveta zazijala razpokica in je spodaj katranasta, zla in črna magma. Verjetno je najboljša oznaka za to pisanje klasičnost, ne v smislu tradicionalizma, čeprav je pisanje formalno umirjeno, bolj v skrbni izrabi sredstev, odsotnosti humorja in pretiravanja in zaradi kar najširšega kroga nagovorjenih.

Oglejte si tudi