Mnenja, recenzije

Iz obrazložitve žirije, ki je knjigi podelila večernico, najpomembnejšo slovensko nagrado za mladinsko literaturo:

'Knjiga Cesar in roža Bine Štampe Žmavc je v svojih tematskih, motivnih in fabulativnih komponentah na videz zbirka pravljic - ki pa se kmalu izkaže za zanimivo demitizacijo same pravljičnosti. Tovrstno problematičnost današnje, sodobne pravljičnosti avtorica razgalja z manjkanjem mitske utemeljenosti življenja, z manjkanjem stika s svetim, z arhetipskim, skratka s profanizacijo tako tradicionalnih pravljičnih tem in motivov kot tudi s profanizacijo same človečnosti. Točka, v kateri bi človeško samozavedanje in samoprepoznavanje moralo biti utemeljeno v svoji mitski privzdignjenosti ali poglobljenosti v odrešujočo vrednoto ali svetost, torej točka, v kateri bi se lahko porajala tudi tradicionalna pravljičnost, boleče manjka. Ravno ta boleča razčaranost svetega v grenko ironičnost ali izpraznjenost pravljičnega fabulativnega ter tematskega in motivnega okolja pa v vsaki posamezni zgodbi posebej in v zbirki kot celoti s svojo estetsko učinkovitostjo bralca opozarja in drami iz njegove sodobne odtujenosti in sekundarnosti.'

Matej Bogataj, Mladina 04, 2011

... Klofuta je, kot Schlinkovi romani, prespraševanje etike nasproti pravu; samo ne tako juridično podkovano, prestopek je manjši in marginalen, čeprav napihnjen, zato je sam proces bolj maškarada in manj pravni problem. Vendar skozi raznovrstne glasove vpletenih Tsiolkas spregovori o današnji Avstraliji, o odnosu do wogov, priseljencev iz Srednje in Vzhodne Evrope, o njihovih mikrokomunah, ki zdaj, razširjene z Azijci in Aborigini, Indijci in novopriseljenimi Angleži, zaradi odhoda dedovske generacije počasi izgubljajo kohezivnost, kompaktnost. Se jim zdi, dedom, da gre vse k vragu, ne samo njihovo zdravje in pokornost telesa. Pripadniki osrednje generacije sredi štiridesetih so uspešni, svojo drogeraško preteklost opuščajo in transmutirajo, lovijo drugo puberteto in vse, kar gre zraven, sprijaznili so se, da so postali čisto nekaj drugega od tistega, o čemer so sanjarili. Čeprav se trudijo, ne razumejo svojih otrok, njihove muzike, navlečenosti na teve, igrice, gledajo za mladimi puncami, spijejo kakšno pivo in kakšno preveč, imajo sindikalistične in podobne avanture. Spodaj, še neizoblikovan, rod prihodnosti, seksualno dezorientirani adolescenti, zmedeni in trzavični, idealizirajo novo, digitalizirano mitologijo in živijo v njej. Tsiolkas pripoveduje o avstralskem srednjem do nižjem razredu, o njegovih skrbeh in zagatah ter drobnih užitkih skozi optiko različnih vpletenih. Ne da bi hotel prikazati rašomonskost in zmuzljivost resnice; bolj mu gre za prerez družbe, za odnos wogov, ki so si pridobili mesto v družbi, do novega vala priseljencev, vietnamskih prekupčevalcev s CD-ji, indijskih nevest, muslimaniziranih belcev, z vso babilonščino, ki je značilna za metropole, tudi za Melbourne. Kam - in zakaj - je šla patriarhalnost, zakaj ločitve, kje so žarišča jeze in otočki upora; tudi v Avstraliji ni bistveno drugače kot pri Kureishiju, Welshu, kontinentalnih ali ameriških piscih. Srednjeletniki, ki so odraščali na novem valu in kanabiolu, so zdaj na spidu, mularija na ejih, pijača na vsakem koraku, seks pa kakor za koga. Klofuta je spretno skomponirana, morda bolj tradicionalno, kot smo tega vajeni pri otoških ali evropskih avtorjih, vendar nam skozi vrednote enega segmenta družbe, grških priseljencev in njihovih potomcev, omogoča dovolj dober in zanimiv uvid v avstralsko sedanjost. Ki je samo kakšnih deset let pred našo, zaradi velikosti mest.

Že dolgo ni presenečenje, da lahko izjavo, kot je "Cigani kradejo!", slišimo tako iz ust triletne deklice kot državnega poslanca, in prav iz te vseprisotne "nenaklonjenosti" se napaja tudi otroški roman Kebarie Janje Vidmar  . Vemo, kakšne so nevarnosti didaktičnih besedil - in pisateljica ne skriva namere, da bi stereotipe obsodila, pojasnila in premaknila -, a kljub temu delo ohranja mehkobo in prožnost, ki jo začini še dobra merica humornih prigod in izbranega romskega besedišča.

Zgodbo o mali Romkinji Kebarie bi lahko opredelili tudi kot literarni prevod fenomenov stigmatizacije in avtostereotipizacije. Drugače rečeno: tistega, kar se godi, ko se romske deklice namažejo z zemljo in igrajo "umazane ciganke", Kebarie pa naivno izjavi, da so v zaporu samo "lopovi, pijanci in cigani", in to kljub temu, da je tam nedolžen končal tudi njen ljubi dada. Kebarie seveda ne bi bil dober roman, če bi temeljil na spreobrnjenem stereotipu o "zlobnih Slovencih" in eksotičnem ljudstvu ceste. Kebarie zato živi "neolepšano", tu so goli otroci v blatu in mame, ki jim za šolo ni mar, pa vse tisto, kar iztrgano iz svojega okolja povzroča zgražanje, a je z umestitvijo v širši kontekst videti drugače celo povsem "logično" in "normalno". Toda, brez skrbi, Romi in Slovenci so si vendarle v nečem zelo podobni: v vonju pražene čebule in kave ter enaki samozaverovanosti in popolni ignoranci, ko gre za razumevanje drug drugega. Zato nad odraslo zakrknjenostjo toliko bolj izstopa otroška svobodomiselnost in neodvisnost male Kebarie, ki v iskanju lastne identitete pride predvsem do enega zaključka: ne želi biti ne Romkinja ne Slovenka! Priporočljivo za otroke nad devetimi leti, še bolj pa za njihove starše. 

Dnevnik, 4.2.2011, Iva Kosmos

Majda Suša, Primorske novice, 17. jan. 2011

... Pesmi govorijo o ljubezni, ki jo lirski subjekt doživlja in živi, in jih tako zelo “živetih” in ne “neizživetih” v slovenski literaturi pravzaprav nismo vajeni. V bralcu (še zlasti ženskem najbrž) vzbudijo neko nedoločljivo bolečino. ... Ljubezensko poezijo, ki jo avtorica oblikuje z živo metaforo, izvirnim besedjem in je vsa prekrvavljena s človekovim koprnenjem po drugem, hlepenjem po poljubu in besedah, ki vznemirjajo in pomirjajo nemirno dušo, je Saša Pavček z izjemno dinamiko in igralsko očarljivostjo, ki ji ni manjkalo ne čutnosti ne zasanjanosti, ne strasti ne duhovitosti, pa tudi bridkega ne, z imenitnimi glasbeniki postavila torej pred gledalca. ... Celotna predstava tako sublimna in govorjena z visoko kultiviranostjo slovenskega knjižnega jezika, da estetski doživljaj mimogrede potegne gledalca iz realnosti in mu ustvari iluzijo nekega drugega in lepega sveta. In to je čarobno.

Iz obrazložitve nagrade za najboljše slovensko izvirno mladinsko delo leta 2009, ki jo podeljuje Pionirska – center za mladinsko književnost in knjižničarstvo in jo je prejela knjiga Naročje kamenčkov:

 'Pesnica Saša Vegri je izdala po številu malo zbirk. Sledile so si v skoraj enakomernih periodah in vsakokrat odstrle nov košček pokrajine, v kateri živimo kot otroci, kot odrasli ali kot starši. Predvsem v zbirkah za odrasle pesnica z neustavljivo strastjo govori o svobodi duha in z osupljivo odkritosrčnostjo o materinstvu in starševstvu. V zbirkah za otroke pa se spontano odziva na otrokov vsakdan, ga povzdigne v izvirno izpoved, obenem pa skupaj z otrokom pozorno premisli o dejanskem svetu, ki otroka obdaja. Izdati antologijo, ki bo zvesta pesničini materinski in bivanjski občutljivosti ter obenem k zbirki zbrati vse njene bralce v eno družino, ni bila lahka naloga.

Iz vseh njenih zbirk, odraslih in otroških, so v založbi nabrali petinsedemdeset kamenčkov, njenih pesmi, in jih razporedili v pet življenjskih epizod, z njimi pa vzpostavili svojski in živ dialog med svetom otroka in odraslega ter svetom matere in žene. Oba oblikovalca zbirke, tako dr. Igor Saksida, urednik in pisec obsežne spremne besede, kot ilustrator Damijan Stepančič s svojimi za igro vedno razpoloženimi likovnimi domislicami, sta se častno poklonila pesniškemu geniju Saše Vegri z iskrenim navdušenjem ob naročju, ki nas vse zbira v veliko družino in ki predvsem varuje tisti redek in dragocen kamenček, imenovan odgovornost za svet, ki ga ustvarjamo. Založba Miš je s to pogumno nekonvencionalno izdajo, namenjeno otrokom in odraslim, prispevala dragocen kamenček v mozaik slovenske poetike in svobodomiselne kulture.'

Iz obrazložitve nagrade za najboljšo prevedeno mladinsko leposlovno knjigo leto 2010, ki jo podeljuje Pionirska – center za mladinsko književnost in knjižničarstvo in jo je prejela knjiga Zgpdbe iz oddaljenega predmestja:

Založba MIŠ, ki je v podrobnostih poskrbela za vrhunsko izdelavo knjige v celoti, nam je s tem podvigom iz daljne celine pripeljala sodobnega "Andersena", tenkočutnega pripovedovalca za otroke in odrasle.

Utemeljitev žirije za nominacijo za nagrado izvirna slovenska slikanica 2011 za knjigo Toneta Pavčka: Po morju plava kit, ilustracije Suzi Bricelj

Pesniku je muza tokrat hudomušno namignila, da je njegovega pesniškega peresa poleg mojstrskega ubesedovanja prekipevanja čustev vredna tudi takšna velikanska žival kot je na primer kit, zlasti če se kot zablodeli obiskovalec pojavi v našem Piranskem zalivu (kot leta 2009) in s tem povzroči pravi cunami idej in predlogov, kaj vse bi se dalo z njim zaslužiti. Šegava in prigodniška pesnitev, z drobci iz našega trenutnega političnega in družbenega življenja, je zabavna ne samo zato, ker je tako odkritosrčno zbadljiva, in hkrati tako blagohotna kritika družbe, temveč tudi zato, ker ji ritem in rime tečejo tako gladko in miloglasno, kakor smo tega pri pesniku vajeni. Blago krcanje slovenske kvazi ekološke zavesti v luči potrošništva, ki postavlja na prvo mesto lov za najodmevnejšo senzacijo, za oblast in denar, je zato morda še bolj kot majhnim otrokom, namenjena starejšim otrokom in odraslim ljubiteljem sladokusnih in  naslovniško odprtih slikanic. A zagotovo bo enim in drugim všeč ljubezenska zgodba, ki epski širini o kitovem potovanju doda še pesniško intimo, bližino in dvojino, pot v Eldorado, in izzveni kot hvalnica tisti bivanjski vrednoti, ki je dovolj svobodna, da se ne uklanja nikakršnim pritlehnim lokalnim interesom.

Ilustracije Suzi Bricelj izžarevajo pozitivno, mestoma tudi milo noto, podpirajo in nadgrajujejo vso pestro dinamiko dogajanja v slikanici, med drugim so privlačne tudi vedute slikovitega Pirana, na samem zaključku pesnitve tudi barvita podoba raja. Slikanica po ilustrativni plati, oblikovanju in besedilu deluje kot skladna celota. V disciplinirano zastavljenem oblikovnem prelomu je izrez ilustracije skrbno načrtovan, prav tako količina besedila. Eleganten in poetičen, a hkrati čvrst knjižni organizem z izjemno kakovostno izvedbo priprave za tisk, premišljenim izborom tipografije, ki bralcu omogoča lahko berljivost ne glede na svetlost, barvo ali izrazito papirno strukturo podlage ter primernim izborom predlista rezultira tudi v odlično tehnično izvedeno slikanico.