Mnenja, recenzije


Ko ljubljanska piarovka razburka zaspano Grosuplje

Katja Nared: www.siol.net/kultura, 9.12.2014  

Piarovka je simpatičen roman, v katerem se prepletajo tipične značilnosti t. i. chick flick romanov s profesionalnimi preskoki v svet odnosov z javnostmi.

Domen je tipični provincialni japi. To pomeni, da želi biti ugledni Žabar in tudi sam ves čas poudarja, da je Grosuplje samo podaljšek Ljubljane. Vendar pa mu zaradi dolenjskega naglasa, briljantine v laseh in malikovanja cenenega cvička, ki ga prideluje sam in je ravno zato tako cenen in zanič, transformacija v gospoda ne uspeva najbolje.

To je Domen, neodvisni kandidat za župana Grosuplja. Poročen je z Vlasto in ima sina z dvema imenoma in dvema priimkoma. In v središču mesteca ima športno-rekreativni center Loparček, kjer se zbirajo lokalni veljaki.

Kdo ve, morda sem prav zaradi svojega zaničevalnega odnosa do moških, ki mu ljubkovalno pravim "visoki kriteriji", kronično samska ljubica poročenih tipov, zaradi česar sem sicer imela veliko dobrih ljubimcev, a bolj malo pravih prijateljic. Večina jih namreč ni mogla razumeti, od kod mi čas, volja in energija za cele ure bolj ali manj dobrega seksa – seksa brez urnika, obveznosti in zadržkov.

In to je Taja, postavna piarovka sredi tridesetih let, ki se čez noč odloči pustiti varno, a že malce dolgočasno službo v ljubljanski agenciji in se preseli v Grosuplje, da bi do zmage na županskih volitvah pomagala zgoraj opisanemu Domnu.

Z ne ravno profesionalno ekipo se mora Taja znajti, kakor ve in zna. Zadevo vzame v svoje roke in se loti preoblikovanja Domnove javne podobe. Nauči ga osnov nastopanja, primernega oblačenja in vedenja.

V ekipi je tudi Simon, gostilničarjev sin, s katerim se Taja, ki je v Ljubljani pustila tudi telesne užitke, zaplete v seksualno razmerje. A bolj kot mišičnjak Simon jo s prodornimi vprašanji, sicer vezanimi na sumljive posle njenega šefa, vznemirja Aljaž, novinar enega od lokalnih medijev.

Meseci priprav na volitve minevajo, Taja pa vedno bolj podrobno spoznava Grosupeljčane, njihove navade in posebnosti. Deli jih predvsem odnos do romske skupnosti, ki živi v bližini, zato ne manjka predsodkov in celo sovraštva. Na sled pa pride še eni stvari, ki ji ne da miru. Kaj se v nočnih urah dogaja v Loparčku?

Piarovka je pravi chick flick roman, ki smo jih vajeni predvsem iz anglosaškega okolja (saj veste, Bridget Jones). V njem spremljamo uspešno karieristko, ki ji moški kar padajo v naročje, ona pa si želi le napredovanja in neobveznih razmerij. A lepotica Taja ima tudi nežno, človeško plat, ki se izkaže predvsem v trenutkih, ki jih preživi doma, v trenirki, s skodelico kave in cigareto v roki.

Avtorica Piarovke Petja Rijavec je v svoj prvenec vpletla tudi značilnosti in zakonitosti piarovskega dela, s tem pa na svojevrsten način pripomore k poznavanju tega poklica. Ker tudi sama izhaja iz tega posla, o tem piše lahkotno, a prepričljivo.

Kdo je z vrtalnim strojem umoril župnika Lampiča?

Katja Nared: www.siol.net/kultura, 18.11.2014

Umor v Šmihelski vasi je duhovito spisan kriminalni roman, ki z bizarnimi podrobnostmi o smrti mladega župnika (s tremi audiji v garaži in solarijem v spalnici) bega tako bralca kot inšpektorja Kosa.

Truga za sončenje je oddajala modro svetlobo in rahlo je brnela. S tresočimi se nogami je Mica naredila nekaj korakov proti njej. Videla je, da pokrov ene stranice skoraj ne zakriva. Ko se je sklonila, jo je usekalo v križu, a za to se je komajda zmenila, tako ji je srce razbijalo in toliko adrenalina ji je plalo po žilah. In tedaj je v solariju zagledala hrustljavo rjav župnikov obraz, na katerem so se usta, tako se ji je zdelo, otrpnila v obupnem, vnaprej na propad obsojenem poskusu, da bi spregovoril.

Mica se je brez zavesti zgrudila na bleščeči se parket.

Truplo je bilo z veliko strjene krvi prilepljeno na ležišče solarija. Bilo je srednje do dobro zapečeno.

Tako se konča prvo poglavje knjige, ki preseneti tako z zgodbo, književnim časom in krajem kot s pripovednim slogom. Za krvavo zagonetko, ki predrami prebivalce (izmišljene) Šmihelske vasi, stoji Meta Osredkar (1981), prevajalka, ki si je za svoj prvenec izbrala žanr, ki ga v slovenskem literarnem prostoru močno pogrešamo.

Klasika na policijski postaji: inšpektor sredi krize srednjih let, mišičasti mlajši kolegi in čedna patologinja

Z Umorom v Šmihelski vasi nam postreže z vsem, kar pričakujemo od kriminalke. Tu so zagoneten umor, obvezni lik policijskega inšpektorja v krizi srednjih let, ki ga obkrožajo mlajši, naprednejši kolegi, čedna mrliška oglednico, cela četa zanimivih vaščanov, ki jih je treba zaslišati. Ne manjka niti krčma sredi trga, še manj pa teorije in govorice o tem, kdo bi lahko na tako inovativen, no, grozljiv način končal življenje njihovega ekscentričnega župnika.

Postavni župnik s solarijem, razkošnimi talarji in tremi sfriziranimi audiji

Ta je sploh razred zase. Kajetan Lampič. Mlad, postaven, aktiven športnik in ljubitelj dragih avtomobilov, ki si jih je bržkone privoščil kar s pomočjo prostovoljnih prispevkov svojih župljanov (seveda so ti svoje evre darovali za kaj drugega, na primer za nakup novih orgel, ki pa jih nato niso dočakali). Solarij v njegovi spalnici je še najmanjše razkošje, gospod župnik so si privoščili tudi razkošne talarje, ki so jih naročili iz Vatikana, medtem ko so svoje avtomobile preuredili v lokalni avtoličarski delavnici (A, Kajetan. Ja, poznam. Zelo fejst stranka.).

V vaških čenčah se skrivajo namigi, ki vodijo do morilca

Fantje in dekleta s policijske postaje se med preiskavo srečujejo z bolj ali manj verjetnimi liki, čudnimi dogodki (menda so na noč župnikove smrti v cerkvi srhljivo melodijo igrale orgle) in govoricami, ki jih pač morajo preveriti, čeprav gre v večini primerov za vaške čenče in intrige. A prav v teh se skriva pot do resnice in morilca.

Kriminalka, ki nasmeji

Umor v Šmihelski vasi je nenavadna, na trenutke neverjetno bizarna kriminalka, ki jo lahko bralec prebere na mah in se ob tem še dodobra nasmeji. Šmihelska vas pa je, čeprav je menda izmišljena, s svojimi značilnostmi in uvrščena med kraje, ki so nam še kako poznani (med Ig in Ljubljano), kar dogajanju kljub čudnim skrivnostim daje občutek pristnosti. Saj veste, lahko bi se zgodilo čisto blizu vas.

Prelistano: Kam je izginila Brina?

Katja Nared: www.siol.net/kultura, 28.10.2014

Kam je izginila Brina je čudovito napisan roman za otroke, ob branju katerega bodo uživali tudi odrasli. Zaradi simpatične dogodivščine in svežega pripovedovalskega sloga Tadeja Goloba.

Ime mi je Brina in napisala bom zgodbo.

Tako se začne ena od najbolj simpatičnih slovenskih knjig za osnovnošolce, kar mi jih je uspelo prebrati, odkar sem bila osnovnošolka sama. Knjiga je zaresen roman, ne le neka kratka zgodbica z velikimi črkami, temveč je v svoji hudomušnosti zastavljena še kako resno. Tako, da ceni svojega zvedavega bralca ne glede na njegovo starost.

Brina in Lovro sta sestra in brat, devetletnica in sedemletnik, ki se z mamo in očetom iz Višnje Gore preselita v blok v eni od ljubljanskih sosesk. Poletne počitnice so in otroka se kar malo dolgočasita v dnevni rutini, družino pa mučijo tudi dvomi, ali jim bo sploh uspelo oditi na dolgopričakovani dopust v Grčijo. Brina se odloči, da se bo preizkusila v pisateljevanju, a noče, da za to izve še kdo, še posebej ne njen oče, ki je prav tako pisatelj. Bratec hitro izbrska, kaj počne Brina, in želi pri tem sodelovati.

Na prvi pogled dolgočasno poletje pa prekine zanimivo srečanje. Naša junaka pred blokom naletita na starejšo sosedo in njeno psičko, ki ji je ime tako kot naši knjižni junakinji – Brina. Ker imata Lovro in Brina neznansko rada pse, sprejmeta gospejino vabilo na limonado, pri njej pa od razburjene in objokane sosede izvesta, da ji že dolgo nagaja sosed. Gospa sumi, da je sumljivi sosed z dolgimi lasmi, čemernim pogledom in nenavadnimi izbruhi zastrupil njenega prejšnjega kužka, boji pa se, da bo kaj naredil tudi Brini. O vsem tem deklica in fantek obvestita starše, ki se sicer strinjajo, da s čudnim sosedom nekaj ni v redu, a da psičku zagotovo ne bi naredil hujšega.

In potem Brina izgine. Psička, ne deklica. Sestra in brat začneta kovati načrt, kako bi jo našla in vrnila osamljeni sosedi.

Brina in Lovro sta res posrečen par. O svojemu bratcu, ki ji gre malo na živce, v bistvu pa ga ima zelo rada, naša mala pisateljica pravi:


On ima sploh taka čudna vprašanja. Enkrat je tatija vprašal, kaj je to elektrika, in je tati rekel, da je to preprosto in je to nekaj nevarnega in te strese …

"Ja, ampak, kaj je to?"

Tati se je zamislil in nekaj časa tuhtal, potem pa poklical Frenka po telefonu, naj pogugla za elektriko, ker mi nimamo interneta, ker nimamo niti televizije, odkar smo se preselili, in zato gledamo devedeje. Frenk je poklical nazaj in sta se pogovarjala, ampak očitno ni bilo nič pametnega, ker se je tati spomnil, da je njegov tati, ki je najin dedi, električar, ki pa ni več, ker je upokojen, in ga je poklical. Dolgo sta se pogovarjala in je bil videti utrujen, ko sta nehala, in je povedal Lovrotu.

"Elektrika je usmerjeno gibanje elektronov po vodniku."

Lovro je rekel, da še vedno ne razume.

"Nič hudega, ti si samo zapomni, da je nevarna."

Brina hkrati priznava, da ima tudi sama hecne zamisli. Kot kaj je danes, recimo, če ga primerjamo z jutri.

Brina in Lovro se torej lotita načrta reševanja Brine, za katero sumita, da jo je ugrabil dolgolasi sosed. Raziskovanje ju nato odpelje do vrtnarije pod Rožnikom, kjer opazita sumljivo in na videz zapuščeno stavbo. Prepričana sta, da so prav tam zaprti ukradeni kužki! Pustolovščina pa se tu šele začne, ampak izdati vse bi bilo čisto narobe.

Knjiga Kam je izginila Brina? je posebna predvsem zaradi svojega ležernega pripovedovalskega značaja. Dogajanje doživljamo skozi otroške oči, pisatelju pa to uspe izjemno domiselno povezovati v povedi. Pripovedni tok je tako mestoma skoraj prikupno zmeden, kot so logično zavite otroške misli, a bralec ta tok kaj hitro vzame za svojega in potem je branje prava uživancija. Zagotovo bodo nekateri sladkorčki bolj zanimivi za odraslega bralca, ki je vajen strogih pravil – sklanjanje imena Lovro je recimo eden od teh, poimenovanje hollywoodskega (pravzaprav holivudskega) pirata Jacka Sparrowa v Džekasperova prav tako.

Popolna dopolnitev besedila so ilustracije, ki so prav tako na meji med otroškimi in mladinskimi. Še posebej učinkovite so v zadnjem delu knjige, ko se stopnjuje tudi napetost (in nevarnost) Brinine in Lovrove dogodivščine. Upodobitev vohunjenja za sumljivim sosedom, upodobitev njega in njegovih pajdašev v mladih bralcih zagotovo požene srh po telesu.

Knjigo priporočam vsem osnovnošolcem in njihovim bližnjim, saj je zabavno in napeto branje, ki odkriva razsežnosti otroške domišljije, obenem pa na takten način prikazuje družinsko življenje in to, kako na starše (in starejše) gledajo otroci.

Pa še o avtorju. Tadeja Goloba morda bolj kot otroškega pisatelja poznamo kot avtorja del za odrasle in planinca. Je tudi kolumnist in novinar Playboya. In še zanimivost, Golob je tudi tati iz knjižice, Brina in Lovro pa sta njegova otroka.

Pod narekovaji popoln

Mojca Pišek: Dnevnik, Kultura, 8.11.2014

Piarovka je ena redkih slovenskih knjig, v kateri ima vsebina dejansko zvezo s tem, kar o njej piše na naslovnici: »Kaj storiti z novimi dejstvi in resnicami in ali jih je sploh mogoče uporabiti tako, da bo volk sit in koza cela?« kot k branju z zagonetko vabi založnik. Mislim, da bralkam ničesar ne pokvarim, če razkrijem, da koza, ime ji je Taja, dejansko ostane cela. Ko sem ravno pri vprašanju celote in delcev: to je ena redkih knjig, kjer manjka ena sama izvirna literarna rešitev, da bi jo proglasila za svojo najljubšo slovensko knjigo. Glavna junakinja bi morala pasti v mesoreznico ali kaj podobnega.

Sicer pa je roman poln blagih presenečenj, kakršna je prostodušnost, ganljiva celo za tipičen ženski roman: »Tako oblečena se počutim nategljivo, in če se počutim nategljivo, mi samozavest nekoliko naraste.« Pa ne, da je Taji sicer manjka. Grosupeljska različica Carrie Bradshaw je kot zapozneli odmev mita o garaških Slovencih. Tako je zaposlena s pisanjem medijskih sporočil, da ji zmanjkuje časa za vse razen za priložnostni seks. Čtivo nacionalne pomembnosti, ki bi moralo iziti s subvencijo. Za nameček je državotvorno v razgaljanju mentalnega profila piarovca, ki si je poklic izbral, da bi bil stalno v luči pomembnežev in se z njihovo pomočjo vzpenjal po karierni lestvici. Jasno, država je v takem govnu prav zato, ker zanjo dela preveč ljudi, katerih edini talent je ta, da znajo poravnati robove v wordu. Izjemno antropološko čtivo, skratka.

Omeniti velja slogovno bravuroznost: ekipa previdno ubira strune medsebojnega sodelovanja, potna kaplja ne le polzi, pač pa je tudi nervozna, občutki so »pod-narekovaji-popolni«, tu in tam se vse dogaja »kot v dobro zrežirani kriminalki«. Navdihujoče. Če praktične uporabnosti čtiva Petje Rijavec sploh ne omenjam. Kot pravi junakinja: da postaneš piarovec, pomaga, če prebereš kako knjigo s področja odnosov z javnostmi, tj. največ tri, iz katerih prepisuje ostalih sto.

Priporočam vsem, ki jih zanimata življenje grosupeljskih japijev in miselnost povprečne slovenske piarovke, ki še malo ne zardeva, ko jo »napiči« novinar.

Kri in smeh ter malo mutiranih limon

Aljoša Harlamov: Delo, Književni listi, 30.9.2014

Začne se krvavo in groteskno. Nekega sončnega poletnega jutra v Šmihelski vasi najdejo mrtvega nepriljubljenega župnika – nekdo ga je v spalnici, v njegovem lastnem solariju, ubil z električnim vrtalnikom. In ne samo to, kamera nad vrati storilca ni ujela, drugega izhoda pa ni, tako da imamo pred sabo eno temeljnih detektivskih ugank: vprašanje ni le, kdo, ampak tudi, kako hudiča. Umestitev na podeželje, kjer bivajo na videz običajni ljudje, ki imajo vsi kakšno »mračno« skrivnost, najmanj en motiv za umor ter obvezno šibke alibije, in dejstvo, da se zgodba vrti okrog župnišča, nas hitro povežeta z žlahtno tradicijo angleške detektivke, ki jo avtorica odlično lokalizira s številnimi slovenskimi specifikami: partizani in domobranci, blaženim Slomškom in pogostimi referencami na domačo literarno zgodovino.

Še bolje se žanrska zavest pravzaprav kaže v liku osrednjega junaka, ki bi moral biti pronicljiv in rahlo ekscentričen detektiv, a od tega ostane samo malo slednjega: inšpektor Bojan Kos je slep in gluh, ko je treba povezati indice in sumljive podrobnosti, ni pa niti malo nem, ko je treba kričati na osumljence in obtoževati zločina vsakega drugega mimoidočega. Resnična detektiva sta tako pravzaprav policist Simon Kovačič in policijski psiholog Edi Čeh, ki bi po logiki žanra, pa tudi Umora v njegovem začetku, pravzaprav morala imeti funkcijo njegovih pomočnikov.

Kriminalka torej deloma parodira svoje žanrske okvire in v relativno predvidljivost sheme vnaša elemente presenečenja, z bralcem pa se poigrava tudi ironično zafrkljiv vsevedni pripovedovalec. Vsekakor je tudi v njenem humorju marsikaj angleškega; karikatura, duhoviti komentarji, neresnost in igrivost, ki sežeta tudi do roba metafikcije, in nazadnje že čisti absurd. Če je tovrstnemu slovenskemu pisanju marsikdaj očitati, da se jemlje preresno, je Umor v Šmihelski vasi pravzaprav že skoraj komični roman. Tako zelo, da ga na nekaterih mestih nevarno zanese, na primer v otročjo komiko, ko se policisti obnašajo kakor razposajeni najstniki, ali v pretiravanje s karikiranjem in absurdom, ki začne rušiti neki nujen »stvarni pol« detektivke, ki mora ustvarjati dovolj napetosti, da bralec čuti, kakor da sodeluje pri lovu na morilca. Kako naj namreč ve, kaj je v svetu romana možno in res, ko se v njem pojavijo mutirane limone in ko nadškofa obiskuje duh Antona Martina Slomška?

Tudi razplet je morda manjše razočaranje, saj se zdi celotna zgodba z lovom na legendarno relikvijo na koncu nekoliko prezapletena in privlečena za lase. Vseeno pa gre za enega najboljših in najbolj kratkočasnih slovenskih žanrskih del zadnjih let, ki bralca izpusti iz rok z upanjem, da bo lahko kmalu bral o naslednjem primeru, ki bo morda vključeval »samokres, slona in tri člane slovenske državne reprezentance v smučarskih skokih«.

Vojna od daleč in od blizu

Valentina Plahuta Simčič, Delo, kultura 28.07.2014, Vir: delo.si

Letos, ob stoletnici prve svetovne vojne, slovenske založbe naravnost bruhajo knjige, povezane s to veliko tragedijo.

Veliki slikovni vodniki, izpovedi udeležencev, zgodovinske analize, ponatisi romanov ..., če k temu dodamo še televizijske serije, dokumentarce in igrane filme, ki prihajajo prek televizijskega medija, je repertoar res pisan in zanimiv, za vse okuse in potrebe nekaj.

Pri založbi Miš so poskrbeli, da obletnica ne bo obšla mlajših bralcev, izdali so knjigo Bratova vojna novozelandskega avtorja Davida Hilla.

Izbira tako oddaljenega kulturnega prostora za roman o prvi svetovni vojni je nekoliko nenavadna, a samo dokler ne odpreš knjige, saj se med branjem kmalu izkaže, da je novozelandska perspektiva prve svetovne vojne relevantna tudi za nas. In v bistvu se ne razlikuje tako zelo od slovenske ali kakršnekoli druge perspektive, saj v novozelandskih junakih na koncu tli enak občutek absurdnosti, nepotrebnosti in ničevosti vojne kot v vojakih slovenske narodnosti.

Poleg tega sta Hilla pri pisanju tega romana inspirirali dve stvari: stric Fred, ki je doživel strahote prve svetovne vojne, in obisk Slovenije oziroma območja, na katerem se je odvijala soška fronta. Torej je to, vsaj po inspiraciji, malce tudi slovenski roman.

V ospredju pripovedi sta brata William in Edmund. Na začetku je njuno stališče do vojne diametralno nasprotno: prvi se kot pogumen moški in domoljub prostovoljno pridruži oboroženim silam, ki se pripravljajo na bojevanje v Evropi. V avanturo se poda voljno, brez notranjih dvomov. Drugi brat je oporečnik, raje gre v zapor kot v vojsko. En je junak, drugi pa, vsaj v luči nekaterih, izdajalec in strahopetec.

Njuni zgodbi spremljamo skozi pisma, ki jih pišeta materi, se pravi skozi prvoosebno pripoved, pa tudi skozi tretjeosebno pripoved vsevednega pripovedovalca. Po novozelandskem uvodu, ko pisatelj pravzaprav pripravlja »štimungo« in odpira vprašanja, postane zares zanimivo šele, ko brata pristaneta na evropskih tleh, na bojišču. Tu udari v bralca vsa krutost vojne, nemogoče razmere, dež, podgane, lakota, smrt. Pisatelj je zelo plastičen, dež in blato lahko med branjem kar čutiš na svoji koži, prav tako nesrečo, ki se je zgrnila nad ljudi, ki so prisiljeni biti nepotrebne bitke na bojiščih v Franciji in drugod. Na koncu pride spoznanje, predvsem v Williamu, ki do vojne na začetku ni gojil skepse, da so vojne res nepotrebno zlo.

Sporočilo romana je torej pričakovano, pacifistično. Pisatelj vodi bralca do njega počasi, brez velikih razkritij in dram, a zanesljivo. Skorajda didaktičen je v svojem protivojnem sporočilu, saj se izogiba pretirani večplastnosti likov in situacij, ki bi lahko zameglili to, kar hoče povedati. Osvetljuje tudi nekatere koncepte, ki bi utegnili zanimati nadobudne bralce, kot so denimo človekove pravice, vojaška obveznost, civilna nepokorščina, ugovor vesti in podobno. Zato je knjiga zelo primerna za pogovor o vojni in vsem, kar prinese s sabo. Ciljna publika so otroci, stari od 9 do 12 let, pa tudi odrasli ne bodo izgubljali časa, če jo bodo prebrali.

Da gre za kakovostno knjigo, so prepoznali tudi na Novi Zelandiji, kjer so ji bralci in kritiki dali najvišje priznanje. Zanimivo bi bilo videti, kako se nanjo odzivajo slovenski šolarji.

Izšla Milfa, knjiga z žgečkljivo vsebino

Avtor: UR, www.viva.si, 21. maj 2012

Poleti nosimo lahna oblačila, jemo lahko hrano in beremo lahkotne knjige. Če so nekoliko začinjene, toliko bolje. Veseli nas, da je založba Miš tokrat stopila iz svojih, sicer resnih, leposlovnih okvirov in nam za vroče dni ponudila žgečkljivo Milfo. Sicer že nekoliko izpeto temo o ženski, ki jo ob prehodu v srednja leta daje resna kriza, nam ponuja v dnevniško zapisani kombinaciji ljubezni in humorja, iskanja in hrepenenja, pomislekov in spoznanj.

Glavna junakinja knjige je 39-letna Asja, ki v zadnjem letu pred prelomnim štiridesetim naredi prelomnico tudi v svojem življenju. Vse bolj namreč spoznava, da s svojim starajočim se, dolgočasnim in zanemarjenim soprogom ni srečna, njena dognanja pa dokončno potrdi mlad ljubimec, ki je hkrati njen poslovni partner. Zapleteta se v burno afero, v kateri ne manjka ognjevitega seksa, življenjskih razmislekov in odločitev, ki posežejo v življenja vseh vpletenih.

Avtorica knjige je (vsaj za zdaj) neznanka, saj je Milfa napisana pod psevdonimom. Zanima nas, zakaj: ali Emmo Bon, ki naj bi bila sicer, kot pravijo na založbi, uspešna poslovna ženska, skrbi, da bi jo njeni moški kolegi v poslovnem svetu zaradi resnično žgečkljive vsebine začeli gledati drugače? Ali pa se ji preprosto ne da ukvarjati z vprašanjem, ali je "vse to res". Seveda je res. Vsi imamo radi seks, vsi sovražimo staranje in vsi si želimo sprememb. Le da je o tem včasih tako prekleto težko govoriti. Milfa tabu tem ne olepšuje, ampak reče bobu bob. Če ste pripravljeni na tak neposreden spopad z resnico, jo preberite. Mi smo jo na dušek.

PRELISTANO: Norci in naključja

Maja Fister, www.siol.net/kultura, 18.2.2014

Norci in naključja je zgodba z gradu Drugoroki, kjer domujejo čudaki, norci in prismuknjenci vseh sort.

Mladinska knjiga se je izkazala za precej sproščujoče domišljijsko branje tudi za odraslega otroka, ki je odraščal ob zgodbah o družini Addams, na katero nekoliko spominjajo črno-bele ilustracije junakov Norcev in naključij. Te so sicer tudi precej podobne tistim iz Mrtve neveste (Corpse Bride) Tima Burtona.

Norci in naključja so tretja knjiga iz zbirke Krokarščine, še ena v vrsti zgodb z gradu Drugoroki, kjer domujejo vseh sort čudaki, norci in odštekani prismuknjenci, ki prinesejo kar nekaj gotske temačnosti in zapletov.

"Sklenil sem, da je izobrazba mojih otrok klavrna, strašansko pomanjkljiva in, hudimana, neobstoječa. Zatorej bom dal v časopis oglas za domačega učitelja, da bosta deležna malo spodobnega in pravega pouka," je preteče in trdno zarjul Valevin."

Zgodbo pripoveduje krokar Edgar, v njej pa spremljamo sestro in brata, Kresnico in Griževca. Oče Valevin jima je pripeljal učitelja, ki pa se izkaže za precej bolj nenavadnega, kot bi pričakovali.

Učitelju se je prav salamensko utrgalo. "Pazi, kaj počneš, ti cepec!" je zakričal in stekel k zaboju, ga gladil ter preverjal, da ni kje poškodovan.

Na gradu se tako po nekaj čudaških urah matematike in nekaj najdenih truplih služkinj izkaže, da novi učitelj nikakor ni navaden človek. Je volkodlak? Ali ima le zelo jezno ženo?

Vir: Spletna stran siol.net

Janja Vidmar in Boris Grivić: Tretja možnost

Samo Rugelj: Delo, Vikend Magazin, 18.1.2014

Prvi roman za odrasle Janje Vidmar (njegov soavtor je pravnik Boris Grivić), je sodobna, tekoča in napeta pripoved iz tudi nam dobro znane polpreteklosti, ko je na območju bivše Jugoslavije divjala vojna in se je v Srebrenici zgodil genocid. Avtorja zgodbo, ki se giblje med tragičnimi razsežnostmi žrtev na eni strani in pravniškimi poskusi, da se za zločin kaznuje tudi tiste, ki ga niso želeli preprečiti (mednarodne mirovne sile) na drugi, pripovedujeta v silovitem ritmu in z dognanimi (pravniškimi) podrobnostmi, kar ne popusti do zadnje strani. Izvrstna osebnoizpovedna srhljivka z vojnih polj. 

Tretja možnost, roman z številnimi rešitvami

Andrej Predin, Slovenske novice 5.2.2014

Pri založbi Miš je izšel pretresljiv roman pisateljice Janje Vidmar in pravnika Borisa Grivića z naslovom Tretja možnost. V njem sledimo zgodbi 16-letne begunke iz Srebrenice Fatime in 42-letnega uspešnega odvetnika Wernerja Muellerja, skozi katero se odstirajo grozote genocida v Srebrenici in tudi številna druga razkritja dvoličnosti humanitarnih organizacij ter odnosa Nemčije do beguncev. Roman Tretja možnost je samostoječe in poglobljeno delo, ki nas prepriča tako na ravni medčloveških odnosov in časovne umestitve kot tudi v vseh tehničnih formalnopravnih postopkih. Ne nazadnje sta avtorja med pisanjem knjige opravila obsežne terenske raziskave, se v celoti predala vsebini in bralcem omogočila pogled s svežega in prepričljivega zornega kota. »Bila sva na študijskem potovanju v Sarajevu, Srebrenici in Potočarih. Za oba je bila to srhljiva izkušnja. V Srebrenici je ozračje tako nabito z negativno energijo, da je skoraj nevzdržno. Pogled skozi sobo edinega motela v kraju povsod razkrije grobove – po gričih, med drevesi, skoraj že na vrtovih in dvoriščih hiš. V Srebrenici živijo mrtvi skupaj z živimi, mesto je obdano in prepredeno z nagrobniki. V Potočarih so naju pričakale ženske iz združenja Žene Srebrenice, ki so izgubile svoje može, brate, sinove, očete. V Memorialnem centru je pokopan tudi Rudolf Hren, Hrvat s slovenskimi koreninami. Skupaj z materami smo sedeli na molilni preprogi, se pogovarjali in jokali. Nekatere med njimi so se odselile v tujino in se vračajo le še v Potočare, druge pa živijo na prizorišču zločina s stisnjenimi zobmi in pestmi, ker je Srebrenica njihov rojstni kraj in si ne znajo predstavljati življenja drugje. Opolnoči, ko mesto zamre, se iz gostiln še zasliši srbsko kričanje: nož, žica, Srebrenica …« nam je razkrila Janja. »Brez raziskav v Kölnu in Maastrichtu roman ne bi bil to, kar je. Ja, raziskave v Bosni so se me precej dotaknile. Ko še danes, po letu in pol, kdaj razlagam katero od zgodb iz Sarajeva, mi privrejo solze. Še vedno imam v spominu dogodek, ko smo v Sarajevu šli k spomeniku otroškim žrtvam. Ob teh me še posebno boli. Mislil sem, da bom nekako zdržal, in sem, ko smo hodili proti spomeniku, gledal proti tablam z napisanimi imeni. Ko smo šli prav mimo bronastega spomenika, pa sem v bronu zagledal desetine otroških stopal,« je dodal Boris. Med drugim sta se v Kölnu tudi srečala s kliničnim psihologom, ki jima je pojasnil posttravmatsko vedenje žrtev vojne, pokola in posilstev.

Janja Vidmar nam je pojasnila, da se je seme romana skrivalo že v njeni uspešnici Princeska z napako. Dokončno pa sta roman spodbudili Borisova raziskovalna naloga o odgovornosti pripadnikov modrih čelad na mirovnih misijah na kriznih žariščih in ponujena rešitev, ki bi ustavila pokole ter za vselej preprečila genocide, kakršen je bil srebreniški. »Pisanje v tandemu je nenavadna izkušnja, poseben izziv, pri katerem je potrebnih precej kompromisov, včasih pa je treba tudi vztrajati pri svojem. Sam roman je nastajal dobro leto in pol, brez priprav, te so vzele še dodatnega pol leta. Kot zanimivost naj navedem, da sva v knjigo postavila tudi nekatere pasti, ki zahtevajo popolno bralčevo pozornost, sicer se lahko hitro izgubi.«

Avtorjema je uspelo spisati delo, ki ga bralec med prelistavanjem le težko odloži. Čeprav je to Janjin prvi roman za odrasle, se ne bere kot prvenec. Ne poskuša se pretvarjati ali s silo in za vsako ceno dosegati zastavljenih ciljev. Eden izmed njegovih presežkov je nedvomno pravna plat, saj razkriva ozadje administrativno-zakonskega mehanizma, kar je za bralca osvobajajoče, ker ponuja rešitve in odgovore. »Največji izziv je bil po pravni plati popolnoma utemeljiti zgodbo. Torej tako, da bi se lahko dejansko odvijala, kot se odvija v knjigi, če bi kdo v devetdesetih letih vložil ovadbo zoper poveljnika nizozemskega bataljona v Srebrenici. Upoštevati je bilo treba tudi mednarodne okoliščine, imuniteto OZN, dejstvo, da ima Nizozemska vojaško sodišče, in še in še. Po nepravniški plati pa je bil izziv, seveda, pisanje sâmo. V lik se je treba dodobra potopiti, ga živeti in hkrati pisati. Ne zanikam, da je k oblikovanju lika pripomoglo veliko življenjskih izkušenj,« je sklenil Boris.

Prva predstavitev romana bo 28. januarja ob 10.30 na tiskovni konferenci v Društvu slovenskih pisateljev, sledile pa bodo tudi druge za širšo javnost in turneja po knjižnicah. Roman Tretja možnost je delo, ki trka tudi na našo vest in prebuja spoznanje, da ni dovolj zastokati v sočutje, ko se soočimo s tragedijo, temveč so potrebni notranji premiki in odločna dejanja, ki bodo obsodila grozote. Ne nazadnje tovrstni dogodki še kako zadevajo vsakega izmed nas, zato je treba tovrstne zločine obsoditi in zatreti v kali.

Vir: Spletna stran Slovenskih novic

Prikazujem 1 do 10 od 23 zadetkov