Mnenja, recenzije

Petra Jereb, Siol.net, 5.12. 2012

Stari majevski koledar napoveduje, da bo 21. decembra konec sveta. Odgovor se skriva v izredno napeti knjigi Dustina Thomasona z naslovom 21. 12.

Pisatelj Dustin Thomason, sicer avtor uspešnice Pravilo štirih, je s svojim najnovejšim delom, ki nosi naslov 21. 12., prestrašil marsikaterega bralca. Zgodba se osredotoča na pomemben datum, to je 21. december, ki po starem majevskem koledarju pomeni pomembno prelomnico, saj je ljudstvo Majev napovedalo konec sveta. V središču zgodbe sta epigrafikinja Chel Manu z majevskimi koreninami in zdravnik za redke prionske bolezni Gabriel Stanton, ki s skupnimi močmi želita preprečiti propad sveta, kot ga poznamo danes.

Chel Manu poleg tega, da je zaposlena v losangeleškem muzeju Getty, redno zahaja tudi v cerkev Naša gospa angelska, ki je zatočišče številnih vernih Majev v Los Angelesu, kjer poskuša na vse pretege pomagati pripadnikom svojega ljudstva, ki so se znašli v težavah. Ko jo za pomoč zaprosi Hector Gutierrez, preprodajalec starin, za trenutek okleva, saj ji je prinesel kodeks, ki sicer izvira iz predklasičnega obdobja starih Majev, vendar nato usliši njegovo prošnjo in shrani kodeks.

Chel pa ni vedela, da je kodeks pravzaprav vir novodobne prionske bolezni, ki jo je s seboj prinesel Volcy, ropar majevskega templja, kjer je bil shranjen kodeks. Šele ko Chel pokliče zdravnik Gabriel Stanton in jo prosi za pomoč pri tolmačenju iz kičejščine, jezika starih Majev, se zave, da je kodeks prišel iz Gvatemale, države, kjer živijo Maji. Volcy zaradi nepojasnjene bolezni kmalu umre, Stanton pa predvideva, da gre za novo obliko prionske bolezni. Kmalu Stanton in Chel prideta do spoznanja, da se bolezen hitro širi, nimata pa zdravila zanjo.

Chelina naloga je skupaj s sodelavcem Rolandom in nekdanjim mentorjem Victorjem čim hitreje razvozlati, kaj piše v kodeksu, saj bi le to pomagalo odkriti, kje je Volcy našel kodeks in od kod izvira smrtonosna bolezen, zaradi katere človeški civilizaciji grozi izumrtje. Kodeks, ki ga je na skrivaj sicer napisal kraljevi pisar Paktul, opisuje nespametnost kralja Jaguarja Imixa, ki je na rob preživetja spravil skoraj celotno ljudstvo, le peščica je preživela. Chel kodeks pomeni osupljivo odkritje, ki bi ji lahko pomagalo bolje spoznati ljudstvo, iz katerega prihaja.

Odlomek iz knjige

Jaguar Imix bi popil vse zaloge vode, če bi lahko toliko vode steklo skozenj in ga posvetilo, kajti prepričan je, da je njegova svetost pot do naše odrešitve. Noben kralj Kanuatabe, ki so ga izbrali bogovi, ne more biti hudoben – sam sem videl, da je tako pisalo na kamnih. Toda njegova svetost ni sposobna priznati, da se moti. Jaguar Imix verjame, da je njegova moč enako velika kot strah, ki ga je sposoben vliti v srca ljudi. Kako si želim, da bi ga lahko še vedno častil tako kot takrat, ko sem bil še deček!

Chel in Stanton tako nimata druge izbire, kot da sodelujete, vmes pa se razvije tudi močna medsebojna naklonjenost.

Končna sodba

Delo 21. 12. s svetlobno hitrostjo vase posrka bralca, ki se poda na pot odkrivanja stare majevske kulture in pisnega izročila Majev, pri tem pa se pred bralčevimi očmi razpleta zanimiva ljubezenska zgodba, ki jo dopolni še iskanje čudežnega zdravila, brez katerega človeška civilizacija nima možnosti preživetja.

Matej Bogataj: Mladina 51, 21.12.2012

Kronologija konca

Ne glede na to, da poglobljeni in zresnjeni arheoastrologi ob izteku velikega koledarskega cikla in začetku novega po majevskem štetju zanikajo hkratno napoved konca sveta, je ta seveda postal kurantna roba. In ni razloga, da se iz sveta medmrežja in obskurnih, milenarističnih predelov možganov ne bi preselil tudi v literaturo, kakopak v nekoliko bolj komunikativen in žanrski del njenega spektra.

21.12 je kompakten in na suspenzu zgrajen žanrski roman; znanstvenik imunolog, ki se ukvarja s prioni, istimi, ki so pognali paniko zaradi BSE oziroma bolezni norih krav, pride v stik z bolnikom z enakimi znaki, samo da je zadeva bolj invanzivna. Sledi kažejo proti Gvatemali in še neodkritim majevskim ruševinam, tam skritem in na novo odkritem skrivnostnem kodeksu, ki govori o katastrofi, ki je doletela visoko razvito kulturo in katere prekletstvo po več kot tisoč letih še vedno deluje.

Ob Njem domačinka, ki ni čisto porezala korenin, zdaj je v Ameriki strokovnjakinja za stare rokopise, zraven bivši partnerji in sodelavci obeh, da se nam zazdi, da bi bila zaradi odnosa do dela pravšnji par, vendar je preteklost še živa. Kot se za heroične in neobotavljive izboljševalce sveta spodobi in žanru pritiče, imata oba nerazumevajoče šefe in rešujeta svet skoraj na svojo roko, če že ne ob konspirativnosti in zavajanju nadrejenih. Njuna osebna drama se vključuje v podobe plenjenj in verovanj, ki jih sproži in podžge karantena, nespečnost kot eden od bolezenskih znakov pa povzroči prenekatero nevšečnost in poskrbi za nekaj srhljivih preobratov.

Thomason je soavtor Pravila štirih, menda uspešnice, in treba mu je priznati, da ve, o čem in kako pisati; zaledje priskrbi (po zahvalah na koncu knjige sodeč) obsežna veriga sodelavcev in svetovalcev, uporabljeno znanje pa nikjer ne poči in ne pokaže svoje poljudnosti. Vse sodi v žanr katastrofe, vpleteni so malo čudaški, da bi bili bolj individualizirani, nekaj preobratov je nekoliko pocukranih in ob koncu se morda čudimo, kako dva brez pooblastil naredita za svet več kot specializirane službe različnih držav. Zaradi identifikacije, seveda. Je pa ta proza vsaj za ne preveč poučenega bralca dovolj podkletena, da se lahko pouči o majevski pisavi, kulinariki, nahajališčih te kulture in približni dataciji. Zdi se, da je njihov koledar naredil zanje in za odmik od evropocentričnega pogleda nanje več kakor vse razstave srednjeameriških kultur in stele in maske iz žada in množična žrtvovanja in pisava, ki je malo zagonetna. Da bo Thomason ufilmljen, tudi ni nobenega dvoma, to je napeta zgodba o koncu sveta, postavljena pred fino porisano eksotično kuliso.

Iz utemeljiteve strokovne žirije za nagrado Izvirna slovenska slikanica 2012 za nagrado Kristine Brenkove, mag. Darja Lavrenčič Vrabec, predsednica strokovne žirije, s sodelovanjem mag. Maje Gspan in prof. Zdravka Papiča.

Pravljica o črnem šejku z rdečo rožo jeveličastna slikanica. Dragocen biser, kakršnih do sedaj ni bilo veliko v slovenskem prostoru. Na podobne slikaniške izdelke sicerobčasno naletimo na tujih knjižnih trgih in jih občudujemo na knjižnem sejmu v Bologni. Zupanovo in Stepančičeva slikanica je izrazit slikaniški presežek ne le lanske izvirne slovenske slikaniške bere, temveč celo večletne slovenske slikaniške produkcije zadnjih nekaj let. Je čisti ustvarjalni presežek, nastal iz intimne potrebe po ljubezenski izpovedi, osupne s svojo pripovedno močjo in je hkratipravi pravcati praznik besede in slike.

Pravljica o črnem šejku z rdečo rožoje po kvaliteti besedila in svoji likovni podobi velika slikanica, večnostna knjiga, bolj kot otroku je namenjena odraslemu naslovniku, pa tudi že mladostniku, ki raziskuje življenje in stopa na zapleteno pot odraslosti. Svojevrstni pravljični čudež je tudi izid slikanice. Toliko naključij se je moralo zgoditi in povezati so se mogle prave energije, pravi pravljični pomočniki: od Ifigenije Simonović, ki je original izročila NUK, prepis pa pravemu založniku, ta je nato znal najti pravšnjega ilustratorja. Vsi akterji skupaj so se izjemno potrudili, človeško, delovno, s svojim znanjem, da je lahko nastala takšna dragotina, in to 73 let po nastanku.

Usoda nikoli objavljenega avtorjevega besedila Pravljica o šejku z rdečo rožo je zelo nenavadna, pravzaprav pravljična, saj se je ohranila kljub viharjem druge svetovne vojne in povojnim razmeram, ki pisatelju in njegovim najbližjim niso bile naklonjena. Da je ta ročno izdelana knjižica, ki jo je Vitomil Zupan napisal iz ljubezni za svojo ljubezen, nato pa tudi ilustriral, sešil v zvezek, vezal z zlato vrvico in spravil v prelepo, ročno izdelano škatlico, kar lahko vidimo v rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, in jo namenil kot darilo za božič 1938 leta Niki (to je tudi leto izida Bartolovega romana Alamut), njegovi izvoljenki in kasneje tudi njegovi ženi,preživela vse težke čase, je samo po sebi simbol zglobokim in pomembnim sporočilom.Avtor nam z njim zastavlja vprašanje, ki je za vsakega človeka enako pomembno in presega vsakršen zgodovinsko, politično ali kakor koli drugače izbran družbeni okvir. Je občečloveško in razkriva dilemo, ki jo ponuja izbira za moč aliljubezenin je enako aktualna tudi danes in gotovo tudi v prihodnje, vse dokler bo obstajal človek. Simbolično tkivo te čudežne pravljice,ki se bere, kakor ena iz skrivnostnih Šeherezadinih pravljic iz Tisoč in ene noči govori torej o bistvenih stvareh. Govori o pripravljenosti za brezpogojno zaupanje v ljubezen. V to usodno dilemo se zapletetudiprinc Samum Al Arida, nepremagljivi vojščak in zavojevalec narodov, močni in nepremagljivi cesar, ki si sredi svoje sijajne neranljivosti zaželi odkriti in najtiresnično ljubezen. Ta ključni motiv pravljice-ljubezen -simbolično strnjena v podobi rubina, kamna ljubezni,ki ga lahko princpo nasvetu modreca ustvari samo iz sedmerih kapljic krvi, prelite iz resnične ljubezni, pa je za princa najtežji od vseh njegovih osvajalskih pohodov. Ne samo zato, ker je takih kapelj krvi v svetu, ki hlepi po moči in oblasti, malo. Tudi zato, ker je spraševanje o ljubezni spraševanje o moči lastnega žrtvovanja inzaupanja. Ljudje pa se, tako z grenkobo ugotavlja princ, ne žrtvujejo več in ne umirajo več iz ljubezni, temveč zgolj zaradi sovraštva in pohlepa. Kamen ljubezniprincu res zagotovi ljubezen ženske, ki jo prepozna v svojih sanjah, Alni-edine. Toda en sam trenutek njegovega dvoma in hipna šibkost njegovega zaupanja, je dovolj, da je njegova ljubezen umorjena in njegova sreča pokopana, princ pa izgubi najboljši in najsrečnejši del samega sebe: princa Dežele rdečih rož. Takšna je cena za tistega, ki zavrže kamen ljubezni. Šejk brez ljubezni pa je lahko samo še zadnji gospod puščave Al Arida. Neusmiljeni, kruti in nepremagljivičrni šejk z rdečo rožo.

Matej Bogataj, Mladina 14, 8. 4. 2010
Valovi adrenalina

Samo na začetku se nam zdi, da bo Vdih blizu mladinski literaturi, pa še to, potem ko pozabimo, da čisto na začetku skozi oči reševalca ugledamo stanovanje, ki je odlično pospravljeno in kadaver našamponiran, da bi bilo vse skupaj videti kot samomor. Ostalo je ekskurzija v čase odraščanja, gre za prepoznavna sedemdeseta; dva poba v kraju nekje na jugu Avstralije, kjer je v glavnem žaga in poleti nekaj kopalcev in spomin na kite, ki so nekoč plavali mimo, sta pridna in delata, da si lahko kupita sur-ferske deske in se potem z lokalno ekipo važijo drug pred drugim.
Grejo se, kdo si več upa, in so zraven tudi čisto pobalinski; eno prvih, iniciacijskih srečanj med pripovedovalcem in Loonijem, nomen est omen, je strašenje turistov, ko se na videz utopi, zares pa potopi med korenine mangrov pred zgroženimi in nič hudega slutečimi kopalci. Potem gre tako naprej, še posebej pospešeno, ko ju v uk vzame najbolj korajžen in ekstremen starejši kolega, ki so mu vsi zavistni in je legenda iz surferskih revij. Sčasoma vse bolj ekstremno deskanje, vedno bolj izpostavljeni deli koralnega grebena, miljo, tri milje od obale, potem že nestrpno čakajoč poročila o nevihtah, primerjanje plimnih tablic, vemo, kako to gre pri vodnih športih, za katere je potrebna prav posebna vremenska situacija. Proti koncu seveda svet, Indonezija zahodno od Sumatre, Mehika, Tajska, na vseh tistih razvpitih lokacijah, kjer srečujemo brezdelne zbildane porjavele tipe z blond puncami. Vendar Winton preseneti; ne samo zato, ker, skladno z naslovom romana, popiše cel register dihanj, potapljanje na dah in mučno brezzračno svaljkanje po morskem dnu, kadar te zabije in poplakne val, fantje tudi zadržujejo sapo, to je njihova igra, zdržati in se malo tudi že zadevati s pretiravanjem, brez zavedanja, da je dihanje človekov najboljši prijatelj, ali pa tej ugotovitvi navkljub. Takoj zraven je prisluškovanje očetovemu smrčanju, ki potem potihne vse do novega hropca, do novega dihanja. To je zgodba o ljudeh, ki se zadevajo, z adrenalinom, s hiperventilacijo, z vztrajanjem na meji med izdihom in novim vdihom, in morda je ravno zato to pisanje preživelega skoraj nostalgično, mehko, prelito s spominsko patino in seveda nekoliko tudi kritično do nekdanje mladostniške arogance in izzivanja življenja. Ob tem nam z nekaj drastičnimi epizodami prikaže motivacijo ljudi, ki ne morejo izstopiti, ko jih enkrat zadene tista ostra in izčiščena zavest o sebi in svoji ogroženosti. Vse malo cikne na ballardovski Trk, samo da so namesto avtov surfi in namesto asfalta morja široka cesta.

Matej Bogataj, Mladina 39, 30. 9. 2011

Zbirki kratkih zgodb sta šli skoraj neopaženo mimo; Munrojeva je uveljavljena in priznana kanadska pripovednica, ki popisuje kanadski vsakdanjik v skoraj polpreteklem času. Tu so ženske, ki sledijo klicu ljubezni, mislijo - v resnici pa nasedejo poniglavi igrici dveh odraščajnic, ki se igrata s pošto -, in se potem vse zvrne, da je dobro in prav, skoraj kot dogovorjena poroka. Piše o moških in njihovi ljubezni do lesa in gozdov vobče ali pa o novorazširjenih, z novimi porokami razširjenih družinah in njihovih familiarijah.
Pogosti so obrati, ko eden od partnerjev dobi kakšno težko izgovorljivo diagnozo ali se kako drugače začne odštevanje. Vendar je bolj kot tematika, ki neulovljivo preskakuje in niha in se išče v različnih sferah - in je verjetno najslabša tista na dnevniške zapise Sofije Kovalevske, matematičarke iz druge polovice XIX. stoletja, naslonjena zgodba, ki je dala naslov zbirki založbe Miš -, pri Munrojevi v ospredju veščina pripovedovanja. Drobna uvodna napoved, pomenljiv in dvoumen naslov, usodni zdrsi, potlačitve, vse se razkriva postopno in z blaznim smislom za suspenz, motivacija je pogosto tudi pripovedovalcem nejasna, ravno zaradi presenečenja, da je nekaj tako, sploh pripovedujejo.
Zgodbe so labirinti, postavljeni okoli situacije, v katerih potem pripovedovalci presenetijo sami sebe, vse poganjajo drobne, pa zato nič manj usodne objestnosti in ne povsem razvidni vzgibi, vse sestavlja zapleteno psihično mrežo, s katero so oviti junaki in v katero se zaplete tudi bralec. Te kratke zgodbe imajo pridih starinskosti, čeprav v njih slutimo sodobno kanadsko družbo, mogoče razpršenost bolj kot multikulturnost, četudi gre za hipije in njihove sinove, za kreativce in vandravce pa univerzitetno kasto, so povedane skoraj tradicionalno. Meandri zavesti se kažejo skozi urejenost in zadrževanje, to niso izbruhi in prekipevanja, temveč minimalizem. Ves čas se poigrava s pričakovanji bralca, zloslutne atmosfere se iztečejo banalno, skoraj v verbalni zdrs, drugič se nam zdi, da je v bleščavi, zloščeni povrhnjici sveta zazijala razpokica in je spodaj katranasta, zla in črna magma. Verjetno je najboljša oznaka za to pisanje klasičnost, ne v smislu tradicionalizma, čeprav je pisanje formalno umirjeno, bolj v skrbni izrabi sredstev, odsotnosti humorja in pretiravanja in zaradi kar najširšega kroga nagovorjenih.

Iz obrazložitve nagrade za najboljšo prevedeno mladinsko leposlovno knjigo leto 2010, ki jo podeljuje Pionirska – center za mladinsko književnost in knjižničarstvo in jo je prejela knjiga Zgodbe iz oddaljenega predmestja:

Založba MIŠ, ki je v podrobnostih poskrbela za vrhunsko izdelavo knjige v celoti, nam je s tem podvigom iz daljne celine pripeljala sodobnega "Andersena", tenkočutnega pripovedovalca za otroke in odrasle.

Že dolgo ni presenečenje, da lahko izjavo, kot je "Cigani kradejo!", slišimo tako iz ust triletne deklice kot državnega poslanca, in prav iz te vseprisotne "nenaklonjenosti" se napaja tudi otroški roman Kebarie Janje Vidmar  . Vemo, kakšne so nevarnosti didaktičnih besedil - in pisateljica ne skriva namere, da bi stereotipe obsodila, pojasnila in premaknila -, a kljub temu delo ohranja mehkobo in prožnost, ki jo začini še dobra merica humornih prigod in izbranega romskega besedišča.

Zgodbo o mali Romkinji Kebarie bi lahko opredelili tudi kot literarni prevod fenomenov stigmatizacije in avtostereotipizacije. Drugače rečeno: tistega, kar se godi, ko se romske deklice namažejo z zemljo in igrajo "umazane ciganke", Kebarie pa naivno izjavi, da so v zaporu samo "lopovi, pijanci in cigani", in to kljub temu, da je tam nedolžen končal tudi njen ljubi dada. Kebarie seveda ne bi bil dober roman, če bi temeljil na spreobrnjenem stereotipu o "zlobnih Slovencih" in eksotičnem ljudstvu ceste. Kebarie zato živi "neolepšano", tu so goli otroci v blatu in mame, ki jim za šolo ni mar, pa vse tisto, kar iztrgano iz svojega okolja povzroča zgražanje, a je z umestitvijo v širši kontekst videti drugače celo povsem "logično" in "normalno". Toda, brez skrbi, Romi in Slovenci so si vendarle v nečem zelo podobni: v vonju pražene čebule in kave ter enaki samozaverovanosti in popolni ignoranci, ko gre za razumevanje drug drugega. Zato nad odraslo zakrknjenostjo toliko bolj izstopa otroška svobodomiselnost in neodvisnost male Kebarie, ki v iskanju lastne identitete pride predvsem do enega zaključka: ne želi biti ne Romkinja ne Slovenka! Priporočljivo za otroke nad devetimi leti, še bolj pa za njihove starše. 

Dnevnik, 4.2.2011, Iva Kosmos

Utemeljitev žirije za nominacijo za nagrado izvirna slovenska slikanica 2011 za knjigo Toneta Pavčka: Po morju plava kit, ilustracije Suzi Bricelj

Pesniku je muza tokrat hudomušno namignila, da je njegovega pesniškega peresa poleg mojstrskega ubesedovanja prekipevanja čustev vredna tudi takšna velikanska žival kot je na primer kit, zlasti če se kot zablodeli obiskovalec pojavi v našem Piranskem zalivu (kot leta 2009) in s tem povzroči pravi cunami idej in predlogov, kaj vse bi se dalo z njim zaslužiti. Šegava in prigodniška pesnitev, z drobci iz našega trenutnega političnega in družbenega življenja, je zabavna ne samo zato, ker je tako odkritosrčno zbadljiva, in hkrati tako blagohotna kritika družbe, temveč tudi zato, ker ji ritem in rime tečejo tako gladko in miloglasno, kakor smo tega pri pesniku vajeni. Blago krcanje slovenske kvazi ekološke zavesti v luči potrošništva, ki postavlja na prvo mesto lov za najodmevnejšo senzacijo, za oblast in denar, je zato morda še bolj kot majhnim otrokom, namenjena starejšim otrokom in odraslim ljubiteljem sladokusnih in  naslovniško odprtih slikanic. A zagotovo bo enim in drugim všeč ljubezenska zgodba, ki epski širini o kitovem potovanju doda še pesniško intimo, bližino in dvojino, pot v Eldorado, in izzveni kot hvalnica tisti bivanjski vrednoti, ki je dovolj svobodna, da se ne uklanja nikakršnim pritlehnim lokalnim interesom.

Ilustracije Suzi Bricelj izžarevajo pozitivno, mestoma tudi milo noto, podpirajo in nadgrajujejo vso pestro dinamiko dogajanja v slikanici, med drugim so privlačne tudi vedute slikovitega Pirana, na samem zaključku pesnitve tudi barvita podoba raja. Slikanica po ilustrativni plati, oblikovanju in besedilu deluje kot skladna celota. V disciplinirano zastavljenem oblikovnem prelomu je izrez ilustracije skrbno načrtovan, prav tako količina besedila. Eleganten in poetičen, a hkrati čvrst knjižni organizem z izjemno kakovostno izvedbo priprave za tisk, premišljenim izborom tipografije, ki bralcu omogoča lahko berljivost ne glede na svetlost, barvo ali izrazito papirno strukturo podlage ter primernim izborom predlista rezultira tudi v odlično tehnično izvedeno slikanico.

Majda Suša, Primorske novice, 17. jan. 2011

... Pesmi govorijo o ljubezni, ki jo lirski subjekt doživlja in živi, in jih tako zelo “živetih” in ne “neizživetih” v slovenski literaturi pravzaprav nismo vajeni. V bralcu (še zlasti ženskem najbrž) vzbudijo neko nedoločljivo bolečino. ... Ljubezensko poezijo, ki jo avtorica oblikuje z živo metaforo, izvirnim besedjem in je vsa prekrvavljena s človekovim koprnenjem po drugem, hlepenjem po poljubu in besedah, ki vznemirjajo in pomirjajo nemirno dušo, je Saša Pavček z izjemno dinamiko in igralsko očarljivostjo, ki ji ni manjkalo ne čutnosti ne zasanjanosti, ne strasti ne duhovitosti, pa tudi bridkega ne, z imenitnimi glasbeniki postavila torej pred gledalca. ... Celotna predstava tako sublimna in govorjena z visoko kultiviranostjo slovenskega knjižnega jezika, da estetski doživljaj mimogrede potegne gledalca iz realnosti in mu ustvari iluzijo nekega drugega in lepega sveta. In to je čarobno.

Matej Bogataj, Mladina 04, 2011

... Klofuta je, kot Schlinkovi romani, prespraševanje etike nasproti pravu; samo ne tako juridično podkovano, prestopek je manjši in marginalen, čeprav napihnjen, zato je sam proces bolj maškarada in manj pravni problem. Vendar skozi raznovrstne glasove vpletenih Tsiolkas spregovori o današnji Avstraliji, o odnosu do wogov, priseljencev iz Srednje in Vzhodne Evrope, o njihovih mikrokomunah, ki zdaj, razširjene z Azijci in Aborigini, Indijci in novopriseljenimi Angleži, zaradi odhoda dedovske generacije počasi izgubljajo kohezivnost, kompaktnost. Se jim zdi, dedom, da gre vse k vragu, ne samo njihovo zdravje in pokornost telesa. Pripadniki osrednje generacije sredi štiridesetih so uspešni, svojo drogeraško preteklost opuščajo in transmutirajo, lovijo drugo puberteto in vse, kar gre zraven, sprijaznili so se, da so postali čisto nekaj drugega od tistega, o čemer so sanjarili. Čeprav se trudijo, ne razumejo svojih otrok, njihove muzike, navlečenosti na teve, igrice, gledajo za mladimi puncami, spijejo kakšno pivo in kakšno preveč, imajo sindikalistične in podobne avanture. Spodaj, še neizoblikovan, rod prihodnosti, seksualno dezorientirani adolescenti, zmedeni in trzavični, idealizirajo novo, digitalizirano mitologijo in živijo v njej. Tsiolkas pripoveduje o avstralskem srednjem do nižjem razredu, o njegovih skrbeh in zagatah ter drobnih užitkih skozi optiko različnih vpletenih. Ne da bi hotel prikazati rašomonskost in zmuzljivost resnice; bolj mu gre za prerez družbe, za odnos wogov, ki so si pridobili mesto v družbi, do novega vala priseljencev, vietnamskih prekupčevalcev s CD-ji, indijskih nevest, muslimaniziranih belcev, z vso babilonščino, ki je značilna za metropole, tudi za Melbourne. Kam - in zakaj - je šla patriarhalnost, zakaj ločitve, kje so žarišča jeze in otočki upora; tudi v Avstraliji ni bistveno drugače kot pri Kureishiju, Welshu, kontinentalnih ali ameriških piscih. Srednjeletniki, ki so odraščali na novem valu in kanabiolu, so zdaj na spidu, mularija na ejih, pijača na vsakem koraku, seks pa kakor za koga. Klofuta je spretno skomponirana, morda bolj tradicionalno, kot smo tega vajeni pri otoških ali evropskih avtorjih, vendar nam skozi vrednote enega segmenta družbe, grških priseljencev in njihovih potomcev, omogoča dovolj dober in zanimiv uvid v avstralsko sedanjost. Ki je samo kakšnih deset let pred našo, zaradi velikosti mest.