Mnenja, recenzije


Stay metal! - Metalci '94 : pogubljeni v črnini

Veronika Šoster, trubarjevahišaliterature.si17.8.2016

Knjigo o metalcih bi človek bolj pričakoval od kakšnih Skandinavcev, toda tale prihaja iz Latvije, države, ki nam je dala bend Skyforger, potem pa se seznam res velikih počasi konča. Nič za to, Jonevs se vseeno odloči napisati metalski slavospev latvijskemu kraju Jelgava in na začetku ne pozabi poudariti, da vse v knjigi temelji na resničnih dogodkih. Kot iztočnico za skok v leto 1994 vzame samomor Kurta Cobaina, ki res da ni metalec, a dovolj znana osebnost, da vrže na rit najstnike v dolgočasni Jelgavi. Glavni junak Janis začne tako preko Nirvane odkrivati vse bolj težke metalske bende.

Težko se je sicer prepričati, da Janis ni pravi pozer, saj nenehno išče načine, da bi postal pravi metalec. Začne brati druge knjige kot prej (»Zdaj sem moral brati kaj bolj čudaškega. Denimo Tujca ali Kugo Alberta Camusa«), drugače se oblači, potaplja se v »globoka« besedila depresivnih komadov in tako naprej. Pri tem deluje prav obupan, sam pa tega seveda ne opazi in se ima za največjega poznavalca, ko ga kolega razkrinka (»Ti si bil tisti, ki je še do nedavnega ves cajt jamral, kako je Cobain destruktiven strahopetec, Jackson pa kao plešoči humanist«) pa je iskreno začuden. Kasneje tudi priznava, da nekatere bende posluša na skrivaj, zato je še toliko bolj dvolično, ko se norčuje iz skupine metalcev, ki so navdušeni nad Pantero, saj je ta po njegovem preveč mainstream. Mogoče bi mislil drugače, če bi se zgodba dogajala točno deset let kasneje, ko je bil med koncertom umorjen njihov frontman Dimebag Darrell, ampak pustimo zdaj to. Na žalost je protagonist pravi hodeči stereotip metalca. S skupino prijateljev se počutijo nad vsemi, in sam jih nenehno nehote razkrinkava: »Dejansko je bilo dobro, da ni bilo na vrhu ne Nirvane ne Obituary, saj smo tako lahko raztrgali vse, kar se je znašlo na lestvici.«

Po drugi strani pa je Janis očitno oboževalec, celo malikovalec metalske glasbe: »Ta glasba ni bila podobna ničemur, kar sem že kdaj prej slišal. Ne, niti se mi ni zdelo mogoče, da bi takšna glasba sploh obstajala. To je bil čisto drugačen svet.« Na t. i. Borzo, skrivno lokacijo, kjer se srečujejo metalci, redno hodi po nove kasete in odkriva različne bende, pri čemer počasi prehaja od death metala do ultimativnega black metala, ki ga nazadnje popolnoma omreži. Tako Janis deluje kontradiktorno; po eni strani ima vse lastnosti pozerja, po drugi strani pa resnično obožuje metal. To lahko razložimo s preprosto tezo, da je pač najstnik, in njihovi motivi ljudem okrog njih niso vedno jasni, ali pa tudi s tem, da hoče avtor s takim likom narediti vtis na nekoga, ki se na metal ne spozna preveč. Možno je tudi, da se avtor iz te poze norčuje in se od metala distancira, toda to ni v skladu z razdelano metalsko »ikonografijo«. Vsekakor je škoda, da je protagonist predstavljen tako nasprotujoče si – v enem trenutku zasije njegova predanost, že v naslednjem ga pokopljeta njegova plehkost in patetičnost.

Zadnje pride do izraza predvsem v zadnji tretjini knjige, ko ga srečamo na prvem koncertu velikih Skyforger (ki takrat seveda še niso znani). Glavni junak med njihovim debijem zadeto sedi na tleh: »Tako so se naznanili Skyforger in usojeno jim je bilo postati najslavnejši latvijski bend vseh časov in vseh svetov. Jaz pa jih nisem slišal in nisem videl. Pozneje sem seveda postal pravi oboževalec in sem vsakomur, tudi sebi, razlagal o tem prvem koncertu.« Bend je imel prvi koncert leta 1995, zgodba pa se zaključi takoj po tem, tako da je Janis kot metalec očitno zdržal dobro leto. To potrjuje tudi epilog, v katerem je že odrasel in se spominja »starih časov«: »Od zgodnje mladosti te glasbe nisem več poslušal. [...] Nisem jim sledil, pozabil sem nanje in si ostrigel lase. V resnici ni od vsega ostalo nič.« – kot da ti, če ti je metal res všeč, ne more biti všeč še naslednjih 80+ let. Seveda ni nujno, toda od nekoga, ki deluje tako predan kot Janis z vsemi svojimi kasetami in norimi koncertnimi izkušnjami, bi se kaj takega pač pričakovalo.

Ima pa knjiga seveda nekatere neprecenljive kvalitete, ena izmed njih je zagotovo podrobna zgodovina latvijskega metala, pa tudi vpeljevanje lokalnih znamenitosti v zgodbo. Tudi sicer je delo prava metalska enciklopedija, ki leto 1995 izpostavlja za zlato dobo, najdemo celo razpredelnico z najboljšimi primerki posameznih zvrsti iz tistega leta. Latvijski metal bendi nastajajo in razpadajo pred našimi očmi, nekateri se dvignejo in postanejo znani, ostali – kot naš protagonist – končajo bolj neslavno in se usmerijo drugam. Konec koncev pa je, če odmislimo metal, to še ena knjiga o odraščanju, ki jo bolj kot glavni junak pokvari klišejski konec s spominjanjem na nora najstniška leta. Ta razvrednoti prejšnje dogajanje, vse z namenom, da bi nas opomnil, da je treba v resničnem odraslem svetu pokopati najstniške ideale ali pa bo svet pokopal nas. Realno, a nepotrebno, pustite nam raje metal!

Žensko čutenje, skrito za moškim imenom

Delo, Jožica Grgič, 10.11.2015

Prav nenavadno je, da smo knjigo iz tridesetih let 19. stoletja, ki je absolutna klasika in velja za eno tistih del, ki jih je v življenju treba prebrati, v slovenščini dobili šele te dni. Bolje­ pozno kot nikoli, je treba­ reči o romanu Middlemarch z avtorskim podpisom George Eliot.

Da to dragoceno knjigo iz viktorijanske dobe lahko beremo v slovenščini, sta zaslužni založba Miš, ki je poskrbela tudi za prevode manjkajočih del Jane Austen, in seveda prevajalka Meta Osredkar. Večina poznavalcev književnosti uvršča Middlemarch med najboljše v angleščini napisane romane vseh časov. In kadar sodobne pisatelje sprašujejo po kultnih delih svetovne književnosti, skorajda brez izjeme navajajo Middlemarch.

Izpod peresa George Eliot smo doslej v slovenščini lahko brali le romana Mlin na reki Floss iz leta 1860 in Silas Marner: tkalec iz Raveloeja iz 1861. Middlemarch je izšel desetletje pozneje.

Da bi se izognili nesporazumu, je treba povedati takoj: George Eliot je bila ženska. Že v zrelih letih si je izbrala nedvoumno moško ime. Resda ni nosila moških oblek, kot jih je pogosto francoska pisateljica George Sand, bila pa je globoko prepričana, da je moško ime za založnike in bralce prepričljivejše od ženskega.

Mary Ann Evans

George Eliot je bila torej rojena kot Mary Ann Evans leta 1819 v Angliji, njen oče je bil upravnik posestva. Oče si je želel, da bi bili tudi hčeri izo­braženi, kar takrat ni bilo običajno, in s sestro sta obiskovali šolo za dekleta. Skoraj vse 19. stoletje ženske niso mogle na univerzo, bile so izolirane v svojih hišah, spremljane na potovanjih in omejene pri sklepanju prijateljstev. Hitro se je pokazalo, da je Mary Ann Evans nadarjena za pisanje, posebej jo je zanimala filozofija.

Rada je brala dela francoskih in nemških filozofov in začela delati kot prevajalka iz nemščine za več časopisov. Neutrudno je brala tudi leposlovje ter se učila tujih jezikov. Pisala je tudi književne kritike. Oče je po smrti 30-letni hčeri zapustil lepo premoženje in odločila se je, da ga bo porabila za potovanja. Po vrnitvi v Anglijo se je ukvarjala z novinarstvom, iz provincialnega mesteca se je preselila v London, bila pomočnica urednika filozofskega časopisa Westminster Review.

Med občudovalci tudi kraljica

Ko je bila stara 39 let, se je odločila posvetiti izključno literarnemu pisanju in začela uporabljati psevdonim George Eliot. Njeni prvi trije romani – prvi je bil Adam Bede, sledila pa sta zgoraj omenjena – temeljijo na spominih na otroštvo in deklištvo v grofiji Warwickshire. Knjige so doživele velik uspeh, tudi kraljica je občudovala delo Georgea Eliota. Ko je izšla njena prva knjiga, so jo brali tudi mnogi pisatelji, a le Charlesu Dickensu se je nekaj zdelo sumljivo. »Če je to napisal moški, je to edini moški na svetu, ki popolnoma obvlada ženski um.«

V malone vseh opisih njenega življenja je omenjena njena zunanjost. Imela je precej veliko glavo za svoje telo, za katero je skrbela z igranjem tenisa in badmintona, in zelo dolg nos. Pisatelj Henry James jo je opisal kot »veličastno grdo žensko globokega glasu«. Desno roko je imela vpadljivo daljšo od leve. Neprivlačnost njenega obraza so preglasile njene oči, polne sijaja in topline. Prav čudežna pa je bila moč njene osebnosti, ljudi je prevzemala s svojo pojavnostjo, šarmom, inteligenco. V intelektualnih in umetniških krogih je bila zelo cenjena, družila se je s Franzem Lisztom, Robertom Browningom, Henryjem Jamesom, Ivanom Turgenjevom ...

Ljudje so se zgražali

Ljudje so se nad njo zgražali in večina prijateljev jo je zapustila, ker je neporočena živela s filozofom in literarnim ter gledališkim kritikom Georgeom Henryjem Lewesom. Ta se z njo ni mogel poročiti, ker je bil že poročen, vendar sta se z ženo dogovorila za odprto zakonsko zvezo. Lewes, izvrstni poznavalec književnosti, je imel neprecenljiv vpliv na njeno ustvarjanje. Njegova nenadna smrt po dveh desetletjih zveze je bila zanjo hud udarec, zaprla se je v hišo in vdala obupu.

Med prvimi ljudmi, ki jih je sprejela, je bil veliko mlajši prijatelj in njen finančni svetovalec, 39-letni John Walter Cross, dve desetletji mlajši od nje. Mary Ann je pri 61 letih z njim stopila pred oltar in spet spremenila ime, postala je Mary Ann Cross. Ljudje so se spet zgražali. Po le nekaj mesecih skupnega življenja je umrla (1880).

Življenje je zapleteno

Najpomembnejše delo Middlemarch o življenju v istoimenskem ­izmišljenem provincialnem mestecu odlikuje predvsem psihološki realizem. Liki v romanu so dosledno moralni, spoštujejo običaje svojega časa skladno s strogo vzgojo v pobožnem duhu. Vendar pa nenavadna ljubezen dekleta Dorothee najde kompromis med strogimi družbenimi konvencijami in pravimi čustvi. Avtorica prikazuje človeško življenje kot sila zapleteno, polno nepričakovanih obratov in presenečenj, kot sila žalostno in hkrati veselo.

Dekleta se še vedno istovetijo z Dorotheo, naivnim in odločnim dekletom, lačnim znanja in širjenja obzorij. Ker ji formalno šolanje tega ni moglo dati, se poroči z veliko starejšim Casaubonom, zmotno prepričana, da se bo ob njem lahko izobrazila in da je čudovito, če je tvoj mož vrsta očeta, ki bi te lahko naučil celo hebrejsko. Pokazalo se je namreč, da Casaubon ni tak, za kakršnega ga je imela Dorothea, in da je posvetil življenje jalovemu in nesmiselnemu intelektualnemu projektu.

Književnost žensk

George Eliot je Middlemarch posvetila svojemu partnerju Lewesu, ki ga je tako cenila, da si je po njem izbrala psevdonim. V posvetilu je napisala: »Dragemu možu Georgeu Henryju Lewesu v devetnajstem letu najine blagoslovljene zveze.« Rojstvu romanopiske v njej je botroval prav on, eden redkih, ki je verjel v književnost, ki so jo pisale ženske.

»Pojav ženske na področju književnosti je pomembno dejstvo. [...] Napredovanje ženske književnosti obljublja ženski pogled na svet, žensko izkušnjo: z drugimi besedami, nov element,« je napisal, še preden se je pojavila George Eliot in ko je že odigral pomembno vlogo kot kritik, svetovalec in prijatelj Charlotte Brontë, Geraldine Jewsbury, Harriet Martineau, Elize Lyinn Linton in še nekaterih pisateljic. Bil je glavni prevajalec George Sand v Angliji.

Pamet in izobraženost zadoščata?

Novo obdobje za tedaj še Mary Ann Evans, staro več kot 30 let, se je začelo pozimi leta 1854, ko je Lewesu, ko sta bila skupaj v Nemčiji, prebrala nekaj strani, v katerih je, kot je zapisala, »opisala vas v grofiji Staffordshire in življenje na okoliških kmetijah«, kjer je bil dom njenega očeta in kamor je kot otrok hodila obiskovat sorodnike. Te strani njenih spominov so Lewesu zadostovale, da jo je začel spodbujati, naj napiše roman. Vanjo je verjel toliko bolj, ker je bila zelo izobražena. Pa vendar – bo sposobna povedati zgodbo?

»Celotna filozofska in književna izobrazba, ki jo pisatelj prenese v svoje delo, lahko to delo naredi­ bolj kakovostno, pa vendar ga ne bo naredilo boljši roman,« je zapisal Lewes v članku o Jane Austen leta 1859, ki jo je nadvse cenil. Jane Austen, je menil Lewes, je »mojstrica umetnosti dramaturške prezentacije«, edine in usodne lastnosti romanopisca, ki manjka George Eliot.

Zato jo je prisilil, da je od februarja do septembra 1857 prebrala vse romane Jane Austen, skupaj z njim, počasi in na glas. Zanjo je bilo to koristno, čeravno sta si pisateljici po družbenem položaju in pisanju različni, da si bolj ne bi mogli biti. Se je pa George Eliot morda po zgledu Jane Austen odločila, da bo pisala o ljudeh, ki se jih je spominjala iz otroštva.

George Eliot je bila po smrti nekaj časa pozabljena, danes pa jo kritika šteje med utemeljitelje angleškega in evropskega psihološkega romana.

Pa še podatek, ki bo morda v času, ko ima vse več ljudi težave z dolgotrajno koncentracijo, komu vzel pogum za branje romana, kar bi bilo škoda: Middlemarch je izšel v dveh delih na skupaj skoraj tisoč straneh. Kot nalašč za dolge zimske večere ali poletno počitniško branje. Oprema knjige (Anže Miš) je na prvi pogled nenavadna, ker je drugačna od večine, kakršnih smo danes vajeni, vendar knjigi in njenemu obdobju izvrstno pristoji. Lepo je, da je založba posvetila pozornost tudi podobi.

http://www.delo.si/kultura/knjiga/zensko-cutenje-skrito-za-moskim-imenom.html

Zakaj bi si skrajšali življenje, ko pa se lahko razmere spremenijo že v naslednjem trenutku?

Katja Nered, Siol.net, 20.10.2015

Dragi Vincent je mladinski roman, ki presega lahkotno pisanje za najstnike. Govori o ljubezni, že res, a ne (le) o romantični zaljubljenosti, temveč tudi o njenih temnih plateh in zapletenih plasteh.

Dragi Vincent je večkrat nagrajeni mladinski roman novozelandske pisateljice Mandy Hager. Dragi Vincent je večkrat nagrajeni mladinski roman novozelandske pisateljice Mandy Hager.

Tara McClusky je sedemnajstletnica, nad katero se naenkrat zgrne več težkih reči in čustev. Namesto da bi uživala v brezskrbnem življenju mladostnice, krasi jo tudi izjemen dar za slikanje, se mora spopasti z družinskimi težavami in skrivnostmi.

Njen oče je invalid, mama pa ves čas na robu z živci. Tarina starejša sestra Van je pred leti nenadoma umrla, njena smrt je vse zelo zaznamovala. Najstnica po svojih najboljših močeh pomaga staršem in se ob tem pripravlja na sprejemne izpite za likovno akademijo. Ko odkrije, da je sestra naredila samomor, se Tarin svet še bolj zamaje.

V uteho ji je dvoje. Prebira pisma nizozemskega slikarja Vincenta van Gogha, ki jih je ta pisal bratu Theu, proučuje njegove slike in življenje. Hkrati pa stke tople vezi s profesorjem Stockhamerjem, s katerim se veliko pogovarja.

Pri prebolevanju sestrine smrti in družinske stiske ji pomaga tudi profesorjev mladi vnuk Johannes, v družbi katerega se Tara sprosti in se vanj zaljubi.

Roman Pisma Vincentu je daleč od lahkotnega najstniškega branja. Pisateljica, ki so jo za ta roman na domači Novi Zelandiji tudi nagradili, zgodbo o Tari pripoveduje na način, ki ponuja tako bralni užitek kot gradivo za razmišljanje o življenju, njegovi minljivosti, odnosih in predvsem o volji. Volji do življenja.

Kot je v pripisu zapisala avtorica in v enem odstavku (od sicer številnih) opisala sporočilo svoje knjige:

Samomor ni niti najmanj očarljiv, skrivnosten, smiseln ali neizbežen. Za vse pomeni surov in okruten konec – in travma te prežema še leta in let. Z njim nihče ničesar ne pridobi. Zakaj bi si skrajšali življenje, ko pa se lahko razmere spremenijo že v naslednjem trenutku? Nikoli ne vemo, kaj nas čaka za vogalom – to je čudovit del življenja, ki nam vedno obeta nove priložnosti.

Umovadba za bistre možgane v poznih letih

Samo Rugelj, revija Bukla, 112-113

Vojko Kavčič, sicer doma iz Komna na Krasu, je po ljubljanski diplomi iz psihologije odšel v Ameriko, kjer je doktoriral iz eksperimentalne psihologije, zdaj pa je že od leta 2000 zaposlen kot raziskovalec za kongnitivno in vedenjsko psihologijo Univerze v Rochestru. Demenca in alzheimerjeva bolezen sta že dolgo eno od področij njegovega raziskovanja, ki mu je posvetil več člankov, Umovadba pa je njegovo prvo poljudnoznanstveno delo na to temo. V njem nas Kavčič naprej v uvodu seznani z anatomijo možganov ter njihovim delovanjem, potem pa počasi preide na procese, ki se dogajajo med njihovim staranjem in vse pogosteje vodijo do demence in nastanka alzheimerjeve bolezni (pri kateri so ključni dejavniki možganske kapi in poškodbe glave, dedne zakonitosti, srčno-žilni dejavniki, depresija, čezmerna teža in sladkorna bolezen). Več študij je pokazalo, da nizek nivo izobrazbe izkazuje povečano tveganje za to bolezen in da visoka intelektualna aktivnost zavira njen razvoj, zato je ves drugi del knjige, ki vsebuje raznovrstne vaje za urjenje možganov, namenjen njihovi praktični krepitvi in ohranjanju raznovrstne možganske sposobnosti (od vadbe pozornosti in krepitve raznih vrst spomina do vaj za urjenje prepoznavanja perspektiv in vidno-prostorskega zaznavanja). Izvrstno zasnovana knjiga, ki dobesedno daje misliti.

Ukulele jam

Viktorija Kante, Lavričeva knjižnica Ajdovščina; dobreknjige.si 26.6.2015

Miki se ničesar na svetu ni tako veselil kot poletja 1992. Končal bi osemletko in se vpisal na gimnazijo, brat Neno bi dokončal fakulteto in se vrnil domov. Oče naj bi šel v zaslužen pokoj. Kot pika na i pa mu je Neno obljubil, da ga nauči voziti avtomobil. A potem so prišli Srbi z lopatami, opremo in puškami. Vkopali so se vzdolž nasipa in reke in začeli streljati na drugo, bošnjaško stran. Miki je lahko do frontne črte vrgel kamen. Mikijeva bošnjaška vas se je znašla globoko v srbskem ozemlju. Kaj kmalu je bila zadeta tudi sosedova hiša. Miki in njegova družina so postali begunci. Miki, oče in mati so se nastanili v begunskem centru na hrvaški obali, starejši brat Neno pa je pristal v srbskem ujetništvu. V Centru v Majbulah oče in mati nemočno vijeta roke in poslušata novice po radiu. Miki pa si kljub nemogoči situaciji želi življenja, kot si ga je predstavljal pred izbruhom vojne. Večina drugih je pobegnila, takoj ko se je začelo streljanje, oni so imeli čas vzeti leviske. Mikiju preostanejo le cunje iz Rdečega križa. V uteho mu je predvsem glasba, ki jo je poslušal njegov oboževani brat. Najde si tudi prijatelje in prve poletne simpatije. Ko nastopi jesen, čas za v šolo, spozna, da je tretjerazredni državljan. Nima hrvaškega državljanstva in ne denarja za vpis v šolo. Žarek upanja na Mikijevo družino posije poleti 1994. Zgodba temelji na osebnih izkušnjah avtorja, ki je iz mladega begunca postal cenjen danski pisatelj.

Poletne cvetice

Mojca Sušnik: Rože & Vrt, Junij 2015

Še pomnite, kdaj vam je na sprehodu zastal korak samo zato, da bi občudovali drobno travniške cvetlico? Bi jo sploh znali poimenovati ali našteti njene lastnosti? Najbrž ne. Nekoč je bilo drugače. Ljudje so živeli z naravo, in ker so bili od nje tudi odvisni, so jo skušali kar se da dobro (s)poznati. Pa je prišla doba ekonomske logike, ki spoštuje in promovira samo tisto, kar je koristno ter prinaša dobiček, in ljudje smo na drobne cvetlice pozabili. Najraje se oziramo za rastlinami s čim večjimi in čim bolj kričeče obarvanimi cvetovi, najraje kupujemo najnovejše pridobitve vrtnarskega sveta, nekakšne modne muhe, ki jih bo že v letu ali dveh zamenjala ponudba z dolgega seznama novotarij.
Drobne cvetlice pa živijo svoje skromno življenje in se veselijo vsakega novega dne, obiskov čebel in čmrljev ter dežnih kapelj, ki jih napojijo. Ne postavljajo se in ni jim mar, kaj si mislimo o njih. Vse dotlej, dokler se k pisanju ne spravi strokovnjak in umetnik besede, kakršen je Matjaž Mastnak. Takrat najbolj navadne rastline zaživijo življenje zvezd, kajti njegovo pisanje v še tako zadrti mestni srajci za seje seme vedoželjnosti.
Pa to ni vse. Strokovnjaki trdijo, da mora dandanes vse biti napisano čim bolj na kratko, suhoparno in enostavno. Kajti samo takšno čtivo da prinaša dobiček. Dela Matjaža Mastnaka so drugačna. On zna navaden priročnik spremeniti v bogato čtivo, ki ga beremo in beremo in sploh ne želimo odložiti. V bogastvu in lepoti napisanih besed se prepletajo zgodovina, literatura, botanika ter osebna razmišljanja avtorja o posameznih, na straneh knjige predstavljenih samoniklih rastlinah pri nas in o povezavi z drugimi rastlinami. Seveda bralec ne more prezreti hudomušnega tona, ki veje iz zapisanega in je nekakšen zaščitni znak avtorja. ln prav zato je omenjeni priročnik daleč stran od suhoparno napisanih vodičev po rastlinskem svetu, ki prevladujejo na policah knjigarn. Polni lepih fotografij so pogosto prazen ništrc in navzlic želji po znanju bralec ostaja prazen, nepotešen. Toliko bolj so zato dragoceni biseri, ki se ne svetijo zaradi bleščečih fotografij, temveč jih osvetljuje skrivnostna lepota bogastva besed, temelječih na pravem znanju. Samo resni poznavalci namreč lahko pišejo na videz lahkotno in humorno.
Vse je torej jasno, samo tega ne vem, ali naj vam prej priporočim sprehod med cvetlice na bližnji travnik in vas šele potem povabim k branju ali pa naj vam najprej potisnem v roke knjigo in vam nato zaželim lep sprehod. Morda pa bo še najbolje knjigo prebirati kar na travniku med bilkami, opisanimi v knjigi, in pod puhastimi oblaki visoko na nebu. Prijetno branje torej!

Ko ljubljanska piarovka razburka zaspano Grosuplje

Katja Nared: www.siol.net/kultura, 9.12.2014  

Piarovka je simpatičen roman, v katerem se prepletajo tipične značilnosti t. i. chick flick romanov s profesionalnimi preskoki v svet odnosov z javnostmi.

Domen je tipični provincialni japi. To pomeni, da želi biti ugledni Žabar in tudi sam ves čas poudarja, da je Grosuplje samo podaljšek Ljubljane. Vendar pa mu zaradi dolenjskega naglasa, briljantine v laseh in malikovanja cenenega cvička, ki ga prideluje sam in je ravno zato tako cenen in zanič, transformacija v gospoda ne uspeva najbolje.

To je Domen, neodvisni kandidat za župana Grosuplja. Poročen je z Vlasto in ima sina z dvema imenoma in dvema priimkoma. In v središču mesteca ima športno-rekreativni center Loparček, kjer se zbirajo lokalni veljaki.

Kdo ve, morda sem prav zaradi svojega zaničevalnega odnosa do moških, ki mu ljubkovalno pravim "visoki kriteriji", kronično samska ljubica poročenih tipov, zaradi česar sem sicer imela veliko dobrih ljubimcev, a bolj malo pravih prijateljic. Večina jih namreč ni mogla razumeti, od kod mi čas, volja in energija za cele ure bolj ali manj dobrega seksa – seksa brez urnika, obveznosti in zadržkov.

In to je Taja, postavna piarovka sredi tridesetih let, ki se čez noč odloči pustiti varno, a že malce dolgočasno službo v ljubljanski agenciji in se preseli v Grosuplje, da bi do zmage na županskih volitvah pomagala zgoraj opisanemu Domnu.

Z ne ravno profesionalno ekipo se mora Taja znajti, kakor ve in zna. Zadevo vzame v svoje roke in se loti preoblikovanja Domnove javne podobe. Nauči ga osnov nastopanja, primernega oblačenja in vedenja.

V ekipi je tudi Simon, gostilničarjev sin, s katerim se Taja, ki je v Ljubljani pustila tudi telesne užitke, zaplete v seksualno razmerje. A bolj kot mišičnjak Simon jo s prodornimi vprašanji, sicer vezanimi na sumljive posle njenega šefa, vznemirja Aljaž, novinar enega od lokalnih medijev.

Meseci priprav na volitve minevajo, Taja pa vedno bolj podrobno spoznava Grosupeljčane, njihove navade in posebnosti. Deli jih predvsem odnos do romske skupnosti, ki živi v bližini, zato ne manjka predsodkov in celo sovraštva. Na sled pa pride še eni stvari, ki ji ne da miru. Kaj se v nočnih urah dogaja v Loparčku?

Piarovka je pravi chick flick roman, ki smo jih vajeni predvsem iz anglosaškega okolja (saj veste, Bridget Jones). V njem spremljamo uspešno karieristko, ki ji moški kar padajo v naročje, ona pa si želi le napredovanja in neobveznih razmerij. A lepotica Taja ima tudi nežno, človeško plat, ki se izkaže predvsem v trenutkih, ki jih preživi doma, v trenirki, s skodelico kave in cigareto v roki.

Avtorica Piarovke Petja Rijavec je v svoj prvenec vpletla tudi značilnosti in zakonitosti piarovskega dela, s tem pa na svojevrsten način pripomore k poznavanju tega poklica. Ker tudi sama izhaja iz tega posla, o tem piše lahkotno, a prepričljivo.

Kdo je z vrtalnim strojem umoril župnika Lampiča?

Katja Nared: www.siol.net/kultura, 18.11.2014

Umor v Šmihelski vasi je duhovito spisan kriminalni roman, ki z bizarnimi podrobnostmi o smrti mladega župnika (s tremi audiji v garaži in solarijem v spalnici) bega tako bralca kot inšpektorja Kosa.

Truga za sončenje je oddajala modro svetlobo in rahlo je brnela. S tresočimi se nogami je Mica naredila nekaj korakov proti njej. Videla je, da pokrov ene stranice skoraj ne zakriva. Ko se je sklonila, jo je usekalo v križu, a za to se je komajda zmenila, tako ji je srce razbijalo in toliko adrenalina ji je plalo po žilah. In tedaj je v solariju zagledala hrustljavo rjav župnikov obraz, na katerem so se usta, tako se ji je zdelo, otrpnila v obupnem, vnaprej na propad obsojenem poskusu, da bi spregovoril.

Mica se je brez zavesti zgrudila na bleščeči se parket.

Truplo je bilo z veliko strjene krvi prilepljeno na ležišče solarija. Bilo je srednje do dobro zapečeno.

Tako se konča prvo poglavje knjige, ki preseneti tako z zgodbo, književnim časom in krajem kot s pripovednim slogom. Za krvavo zagonetko, ki predrami prebivalce (izmišljene) Šmihelske vasi, stoji Meta Osredkar (1981), prevajalka, ki si je za svoj prvenec izbrala žanr, ki ga v slovenskem literarnem prostoru močno pogrešamo.

Klasika na policijski postaji: inšpektor sredi krize srednjih let, mišičasti mlajši kolegi in čedna patologinja

Z Umorom v Šmihelski vasi nam postreže z vsem, kar pričakujemo od kriminalke. Tu so zagoneten umor, obvezni lik policijskega inšpektorja v krizi srednjih let, ki ga obkrožajo mlajši, naprednejši kolegi, čedna mrliška oglednico, cela četa zanimivih vaščanov, ki jih je treba zaslišati. Ne manjka niti krčma sredi trga, še manj pa teorije in govorice o tem, kdo bi lahko na tako inovativen, no, grozljiv način končal življenje njihovega ekscentričnega župnika.

Postavni župnik s solarijem, razkošnimi talarji in tremi sfriziranimi audiji

Ta je sploh razred zase. Kajetan Lampič. Mlad, postaven, aktiven športnik in ljubitelj dragih avtomobilov, ki si jih je bržkone privoščil kar s pomočjo prostovoljnih prispevkov svojih župljanov (seveda so ti svoje evre darovali za kaj drugega, na primer za nakup novih orgel, ki pa jih nato niso dočakali). Solarij v njegovi spalnici je še najmanjše razkošje, gospod župnik so si privoščili tudi razkošne talarje, ki so jih naročili iz Vatikana, medtem ko so svoje avtomobile preuredili v lokalni avtoličarski delavnici (A, Kajetan. Ja, poznam. Zelo fejst stranka.).

V vaških čenčah se skrivajo namigi, ki vodijo do morilca

Fantje in dekleta s policijske postaje se med preiskavo srečujejo z bolj ali manj verjetnimi liki, čudnimi dogodki (menda so na noč župnikove smrti v cerkvi srhljivo melodijo igrale orgle) in govoricami, ki jih pač morajo preveriti, čeprav gre v večini primerov za vaške čenče in intrige. A prav v teh se skriva pot do resnice in morilca.

Kriminalka, ki nasmeji

Umor v Šmihelski vasi je nenavadna, na trenutke neverjetno bizarna kriminalka, ki jo lahko bralec prebere na mah in se ob tem še dodobra nasmeji. Šmihelska vas pa je, čeprav je menda izmišljena, s svojimi značilnostmi in uvrščena med kraje, ki so nam še kako poznani (med Ig in Ljubljano), kar dogajanju kljub čudnim skrivnostim daje občutek pristnosti. Saj veste, lahko bi se zgodilo čisto blizu vas.

Prelistano: Kam je izginila Brina?

Katja Nared: www.siol.net/kultura, 28.10.2014

Kam je izginila Brina je čudovito napisan roman za otroke, ob branju katerega bodo uživali tudi odrasli. Zaradi simpatične dogodivščine in svežega pripovedovalskega sloga Tadeja Goloba.

Ime mi je Brina in napisala bom zgodbo.

Tako se začne ena od najbolj simpatičnih slovenskih knjig za osnovnošolce, kar mi jih je uspelo prebrati, odkar sem bila osnovnošolka sama. Knjiga je zaresen roman, ne le neka kratka zgodbica z velikimi črkami, temveč je v svoji hudomušnosti zastavljena še kako resno. Tako, da ceni svojega zvedavega bralca ne glede na njegovo starost.

Brina in Lovro sta sestra in brat, devetletnica in sedemletnik, ki se z mamo in očetom iz Višnje Gore preselita v blok v eni od ljubljanskih sosesk. Poletne počitnice so in otroka se kar malo dolgočasita v dnevni rutini, družino pa mučijo tudi dvomi, ali jim bo sploh uspelo oditi na dolgopričakovani dopust v Grčijo. Brina se odloči, da se bo preizkusila v pisateljevanju, a noče, da za to izve še kdo, še posebej ne njen oče, ki je prav tako pisatelj. Bratec hitro izbrska, kaj počne Brina, in želi pri tem sodelovati.

Na prvi pogled dolgočasno poletje pa prekine zanimivo srečanje. Naša junaka pred blokom naletita na starejšo sosedo in njeno psičko, ki ji je ime tako kot naši knjižni junakinji – Brina. Ker imata Lovro in Brina neznansko rada pse, sprejmeta gospejino vabilo na limonado, pri njej pa od razburjene in objokane sosede izvesta, da ji že dolgo nagaja sosed. Gospa sumi, da je sumljivi sosed z dolgimi lasmi, čemernim pogledom in nenavadnimi izbruhi zastrupil njenega prejšnjega kužka, boji pa se, da bo kaj naredil tudi Brini. O vsem tem deklica in fantek obvestita starše, ki se sicer strinjajo, da s čudnim sosedom nekaj ni v redu, a da psičku zagotovo ne bi naredil hujšega.

In potem Brina izgine. Psička, ne deklica. Sestra in brat začneta kovati načrt, kako bi jo našla in vrnila osamljeni sosedi.

Brina in Lovro sta res posrečen par. O svojemu bratcu, ki ji gre malo na živce, v bistvu pa ga ima zelo rada, naša mala pisateljica pravi:


On ima sploh taka čudna vprašanja. Enkrat je tatija vprašal, kaj je to elektrika, in je tati rekel, da je to preprosto in je to nekaj nevarnega in te strese …

"Ja, ampak, kaj je to?"

Tati se je zamislil in nekaj časa tuhtal, potem pa poklical Frenka po telefonu, naj pogugla za elektriko, ker mi nimamo interneta, ker nimamo niti televizije, odkar smo se preselili, in zato gledamo devedeje. Frenk je poklical nazaj in sta se pogovarjala, ampak očitno ni bilo nič pametnega, ker se je tati spomnil, da je njegov tati, ki je najin dedi, električar, ki pa ni več, ker je upokojen, in ga je poklical. Dolgo sta se pogovarjala in je bil videti utrujen, ko sta nehala, in je povedal Lovrotu.

"Elektrika je usmerjeno gibanje elektronov po vodniku."

Lovro je rekel, da še vedno ne razume.

"Nič hudega, ti si samo zapomni, da je nevarna."

Brina hkrati priznava, da ima tudi sama hecne zamisli. Kot kaj je danes, recimo, če ga primerjamo z jutri.

Brina in Lovro se torej lotita načrta reševanja Brine, za katero sumita, da jo je ugrabil dolgolasi sosed. Raziskovanje ju nato odpelje do vrtnarije pod Rožnikom, kjer opazita sumljivo in na videz zapuščeno stavbo. Prepričana sta, da so prav tam zaprti ukradeni kužki! Pustolovščina pa se tu šele začne, ampak izdati vse bi bilo čisto narobe.

Knjiga Kam je izginila Brina? je posebna predvsem zaradi svojega ležernega pripovedovalskega značaja. Dogajanje doživljamo skozi otroške oči, pisatelju pa to uspe izjemno domiselno povezovati v povedi. Pripovedni tok je tako mestoma skoraj prikupno zmeden, kot so logično zavite otroške misli, a bralec ta tok kaj hitro vzame za svojega in potem je branje prava uživancija. Zagotovo bodo nekateri sladkorčki bolj zanimivi za odraslega bralca, ki je vajen strogih pravil – sklanjanje imena Lovro je recimo eden od teh, poimenovanje hollywoodskega (pravzaprav holivudskega) pirata Jacka Sparrowa v Džekasperova prav tako.

Popolna dopolnitev besedila so ilustracije, ki so prav tako na meji med otroškimi in mladinskimi. Še posebej učinkovite so v zadnjem delu knjige, ko se stopnjuje tudi napetost (in nevarnost) Brinine in Lovrove dogodivščine. Upodobitev vohunjenja za sumljivim sosedom, upodobitev njega in njegovih pajdašev v mladih bralcih zagotovo požene srh po telesu.

Knjigo priporočam vsem osnovnošolcem in njihovim bližnjim, saj je zabavno in napeto branje, ki odkriva razsežnosti otroške domišljije, obenem pa na takten način prikazuje družinsko življenje in to, kako na starše (in starejše) gledajo otroci.

Pa še o avtorju. Tadeja Goloba morda bolj kot otroškega pisatelja poznamo kot avtorja del za odrasle in planinca. Je tudi kolumnist in novinar Playboya. In še zanimivost, Golob je tudi tati iz knjižice, Brina in Lovro pa sta njegova otroka.

Pod narekovaji popoln

Mojca Pišek: Dnevnik, Kultura, 8.11.2014

Piarovka je ena redkih slovenskih knjig, v kateri ima vsebina dejansko zvezo s tem, kar o njej piše na naslovnici: »Kaj storiti z novimi dejstvi in resnicami in ali jih je sploh mogoče uporabiti tako, da bo volk sit in koza cela?« kot k branju z zagonetko vabi založnik. Mislim, da bralkam ničesar ne pokvarim, če razkrijem, da koza, ime ji je Taja, dejansko ostane cela. Ko sem ravno pri vprašanju celote in delcev: to je ena redkih knjig, kjer manjka ena sama izvirna literarna rešitev, da bi jo proglasila za svojo najljubšo slovensko knjigo. Glavna junakinja bi morala pasti v mesoreznico ali kaj podobnega.

Sicer pa je roman poln blagih presenečenj, kakršna je prostodušnost, ganljiva celo za tipičen ženski roman: »Tako oblečena se počutim nategljivo, in če se počutim nategljivo, mi samozavest nekoliko naraste.« Pa ne, da je Taji sicer manjka. Grosupeljska različica Carrie Bradshaw je kot zapozneli odmev mita o garaških Slovencih. Tako je zaposlena s pisanjem medijskih sporočil, da ji zmanjkuje časa za vse razen za priložnostni seks. Čtivo nacionalne pomembnosti, ki bi moralo iziti s subvencijo. Za nameček je državotvorno v razgaljanju mentalnega profila piarovca, ki si je poklic izbral, da bi bil stalno v luči pomembnežev in se z njihovo pomočjo vzpenjal po karierni lestvici. Jasno, država je v takem govnu prav zato, ker zanjo dela preveč ljudi, katerih edini talent je ta, da znajo poravnati robove v wordu. Izjemno antropološko čtivo, skratka.

Omeniti velja slogovno bravuroznost: ekipa previdno ubira strune medsebojnega sodelovanja, potna kaplja ne le polzi, pač pa je tudi nervozna, občutki so »pod-narekovaji-popolni«, tu in tam se vse dogaja »kot v dobro zrežirani kriminalki«. Navdihujoče. Če praktične uporabnosti čtiva Petje Rijavec sploh ne omenjam. Kot pravi junakinja: da postaneš piarovec, pomaga, če prebereš kako knjigo s področja odnosov z javnostmi, tj. največ tri, iz katerih prepisuje ostalih sto.

Priporočam vsem, ki jih zanimata življenje grosupeljskih japijev in miselnost povprečne slovenske piarovke, ki še malo ne zardeva, ko jo »napiči« novinar.

Prikazujem 1 do 10 od 29 zadetkov