Mnenja, recenzije


Kri in smeh ter malo mutiranih limon

Aljoša Harlamov: Delo, Književni listi, 30.9.2014

Začne se krvavo in groteskno. Nekega sončnega poletnega jutra v Šmihelski vasi najdejo mrtvega nepriljubljenega župnika – nekdo ga je v spalnici, v njegovem lastnem solariju, ubil z električnim vrtalnikom. In ne samo to, kamera nad vrati storilca ni ujela, drugega izhoda pa ni, tako da imamo pred sabo eno temeljnih detektivskih ugank: vprašanje ni le, kdo, ampak tudi, kako hudiča. Umestitev na podeželje, kjer bivajo na videz običajni ljudje, ki imajo vsi kakšno »mračno« skrivnost, najmanj en motiv za umor ter obvezno šibke alibije, in dejstvo, da se zgodba vrti okrog župnišča, nas hitro povežeta z žlahtno tradicijo angleške detektivke, ki jo avtorica odlično lokalizira s številnimi slovenskimi specifikami: partizani in domobranci, blaženim Slomškom in pogostimi referencami na domačo literarno zgodovino.

Še bolje se žanrska zavest pravzaprav kaže v liku osrednjega junaka, ki bi moral biti pronicljiv in rahlo ekscentričen detektiv, a od tega ostane samo malo slednjega: inšpektor Bojan Kos je slep in gluh, ko je treba povezati indice in sumljive podrobnosti, ni pa niti malo nem, ko je treba kričati na osumljence in obtoževati zločina vsakega drugega mimoidočega. Resnična detektiva sta tako pravzaprav policist Simon Kovačič in policijski psiholog Edi Čeh, ki bi po logiki žanra, pa tudi Umora v njegovem začetku, pravzaprav morala imeti funkcijo njegovih pomočnikov.

Kriminalka torej deloma parodira svoje žanrske okvire in v relativno predvidljivost sheme vnaša elemente presenečenja, z bralcem pa se poigrava tudi ironično zafrkljiv vsevedni pripovedovalec. Vsekakor je tudi v njenem humorju marsikaj angleškega; karikatura, duhoviti komentarji, neresnost in igrivost, ki sežeta tudi do roba metafikcije, in nazadnje že čisti absurd. Če je tovrstnemu slovenskemu pisanju marsikdaj očitati, da se jemlje preresno, je Umor v Šmihelski vasi pravzaprav že skoraj komični roman. Tako zelo, da ga na nekaterih mestih nevarno zanese, na primer v otročjo komiko, ko se policisti obnašajo kakor razposajeni najstniki, ali v pretiravanje s karikiranjem in absurdom, ki začne rušiti neki nujen »stvarni pol« detektivke, ki mora ustvarjati dovolj napetosti, da bralec čuti, kakor da sodeluje pri lovu na morilca. Kako naj namreč ve, kaj je v svetu romana možno in res, ko se v njem pojavijo mutirane limone in ko nadškofa obiskuje duh Antona Martina Slomška?

Tudi razplet je morda manjše razočaranje, saj se zdi celotna zgodba z lovom na legendarno relikvijo na koncu nekoliko prezapletena in privlečena za lase. Vseeno pa gre za enega najboljših in najbolj kratkočasnih slovenskih žanrskih del zadnjih let, ki bralca izpusti iz rok z upanjem, da bo lahko kmalu bral o naslednjem primeru, ki bo morda vključeval »samokres, slona in tri člane slovenske državne reprezentance v smučarskih skokih«.

Vojna od daleč in od blizu

Valentina Plahuta Simčič, Delo, kultura 28.07.2014, Vir: delo.si

Letos, ob stoletnici prve svetovne vojne, slovenske založbe naravnost bruhajo knjige, povezane s to veliko tragedijo.

Veliki slikovni vodniki, izpovedi udeležencev, zgodovinske analize, ponatisi romanov ..., če k temu dodamo še televizijske serije, dokumentarce in igrane filme, ki prihajajo prek televizijskega medija, je repertoar res pisan in zanimiv, za vse okuse in potrebe nekaj.

Pri založbi Miš so poskrbeli, da obletnica ne bo obšla mlajših bralcev, izdali so knjigo Bratova vojna novozelandskega avtorja Davida Hilla.

Izbira tako oddaljenega kulturnega prostora za roman o prvi svetovni vojni je nekoliko nenavadna, a samo dokler ne odpreš knjige, saj se med branjem kmalu izkaže, da je novozelandska perspektiva prve svetovne vojne relevantna tudi za nas. In v bistvu se ne razlikuje tako zelo od slovenske ali kakršnekoli druge perspektive, saj v novozelandskih junakih na koncu tli enak občutek absurdnosti, nepotrebnosti in ničevosti vojne kot v vojakih slovenske narodnosti.

Poleg tega sta Hilla pri pisanju tega romana inspirirali dve stvari: stric Fred, ki je doživel strahote prve svetovne vojne, in obisk Slovenije oziroma območja, na katerem se je odvijala soška fronta. Torej je to, vsaj po inspiraciji, malce tudi slovenski roman.

V ospredju pripovedi sta brata William in Edmund. Na začetku je njuno stališče do vojne diametralno nasprotno: prvi se kot pogumen moški in domoljub prostovoljno pridruži oboroženim silam, ki se pripravljajo na bojevanje v Evropi. V avanturo se poda voljno, brez notranjih dvomov. Drugi brat je oporečnik, raje gre v zapor kot v vojsko. En je junak, drugi pa, vsaj v luči nekaterih, izdajalec in strahopetec.

Njuni zgodbi spremljamo skozi pisma, ki jih pišeta materi, se pravi skozi prvoosebno pripoved, pa tudi skozi tretjeosebno pripoved vsevednega pripovedovalca. Po novozelandskem uvodu, ko pisatelj pravzaprav pripravlja »štimungo« in odpira vprašanja, postane zares zanimivo šele, ko brata pristaneta na evropskih tleh, na bojišču. Tu udari v bralca vsa krutost vojne, nemogoče razmere, dež, podgane, lakota, smrt. Pisatelj je zelo plastičen, dež in blato lahko med branjem kar čutiš na svoji koži, prav tako nesrečo, ki se je zgrnila nad ljudi, ki so prisiljeni biti nepotrebne bitke na bojiščih v Franciji in drugod. Na koncu pride spoznanje, predvsem v Williamu, ki do vojne na začetku ni gojil skepse, da so vojne res nepotrebno zlo.

Sporočilo romana je torej pričakovano, pacifistično. Pisatelj vodi bralca do njega počasi, brez velikih razkritij in dram, a zanesljivo. Skorajda didaktičen je v svojem protivojnem sporočilu, saj se izogiba pretirani večplastnosti likov in situacij, ki bi lahko zameglili to, kar hoče povedati. Osvetljuje tudi nekatere koncepte, ki bi utegnili zanimati nadobudne bralce, kot so denimo človekove pravice, vojaška obveznost, civilna nepokorščina, ugovor vesti in podobno. Zato je knjiga zelo primerna za pogovor o vojni in vsem, kar prinese s sabo. Ciljna publika so otroci, stari od 9 do 12 let, pa tudi odrasli ne bodo izgubljali časa, če jo bodo prebrali.

Da gre za kakovostno knjigo, so prepoznali tudi na Novi Zelandiji, kjer so ji bralci in kritiki dali najvišje priznanje. Zanimivo bi bilo videti, kako se nanjo odzivajo slovenski šolarji.

Izšla Milfa, knjiga z žgečkljivo vsebino

Avtor: UR, www.viva.si, 21. maj 2012

Poleti nosimo lahna oblačila, jemo lahko hrano in beremo lahkotne knjige. Če so nekoliko začinjene, toliko bolje. Veseli nas, da je založba Miš tokrat stopila iz svojih, sicer resnih, leposlovnih okvirov in nam za vroče dni ponudila žgečkljivo Milfo. Sicer že nekoliko izpeto temo o ženski, ki jo ob prehodu v srednja leta daje resna kriza, nam ponuja v dnevniško zapisani kombinaciji ljubezni in humorja, iskanja in hrepenenja, pomislekov in spoznanj.

Glavna junakinja knjige je 39-letna Asja, ki v zadnjem letu pred prelomnim štiridesetim naredi prelomnico tudi v svojem življenju. Vse bolj namreč spoznava, da s svojim starajočim se, dolgočasnim in zanemarjenim soprogom ni srečna, njena dognanja pa dokončno potrdi mlad ljubimec, ki je hkrati njen poslovni partner. Zapleteta se v burno afero, v kateri ne manjka ognjevitega seksa, življenjskih razmislekov in odločitev, ki posežejo v življenja vseh vpletenih.

Avtorica knjige je (vsaj za zdaj) neznanka, saj je Milfa napisana pod psevdonimom. Zanima nas, zakaj: ali Emmo Bon, ki naj bi bila sicer, kot pravijo na založbi, uspešna poslovna ženska, skrbi, da bi jo njeni moški kolegi v poslovnem svetu zaradi resnično žgečkljive vsebine začeli gledati drugače? Ali pa se ji preprosto ne da ukvarjati z vprašanjem, ali je "vse to res". Seveda je res. Vsi imamo radi seks, vsi sovražimo staranje in vsi si želimo sprememb. Le da je o tem včasih tako prekleto težko govoriti. Milfa tabu tem ne olepšuje, ampak reče bobu bob. Če ste pripravljeni na tak neposreden spopad z resnico, jo preberite. Mi smo jo na dušek.

PRELISTANO: Norci in naključja

Maja Fister, www.siol.net/kultura, 18.2.2014

Norci in naključja je zgodba z gradu Drugoroki, kjer domujejo čudaki, norci in prismuknjenci vseh sort.

Mladinska knjiga se je izkazala za precej sproščujoče domišljijsko branje tudi za odraslega otroka, ki je odraščal ob zgodbah o družini Addams, na katero nekoliko spominjajo črno-bele ilustracije junakov Norcev in naključij. Te so sicer tudi precej podobne tistim iz Mrtve neveste (Corpse Bride) Tima Burtona.

Norci in naključja so tretja knjiga iz zbirke Krokarščine, še ena v vrsti zgodb z gradu Drugoroki, kjer domujejo vseh sort čudaki, norci in odštekani prismuknjenci, ki prinesejo kar nekaj gotske temačnosti in zapletov.

"Sklenil sem, da je izobrazba mojih otrok klavrna, strašansko pomanjkljiva in, hudimana, neobstoječa. Zatorej bom dal v časopis oglas za domačega učitelja, da bosta deležna malo spodobnega in pravega pouka," je preteče in trdno zarjul Valevin."

Zgodbo pripoveduje krokar Edgar, v njej pa spremljamo sestro in brata, Kresnico in Griževca. Oče Valevin jima je pripeljal učitelja, ki pa se izkaže za precej bolj nenavadnega, kot bi pričakovali.

Učitelju se je prav salamensko utrgalo. "Pazi, kaj počneš, ti cepec!" je zakričal in stekel k zaboju, ga gladil ter preverjal, da ni kje poškodovan.

Na gradu se tako po nekaj čudaških urah matematike in nekaj najdenih truplih služkinj izkaže, da novi učitelj nikakor ni navaden človek. Je volkodlak? Ali ima le zelo jezno ženo?

Vir: Spletna stran siol.net

Janja Vidmar in Boris Grivić: Tretja možnost

Samo Rugelj: Delo, Vikend Magazin, 18.1.2014

Prvi roman za odrasle Janje Vidmar (njegov soavtor je pravnik Boris Grivić), je sodobna, tekoča in napeta pripoved iz tudi nam dobro znane polpreteklosti, ko je na območju bivše Jugoslavije divjala vojna in se je v Srebrenici zgodil genocid. Avtorja zgodbo, ki se giblje med tragičnimi razsežnostmi žrtev na eni strani in pravniškimi poskusi, da se za zločin kaznuje tudi tiste, ki ga niso želeli preprečiti (mednarodne mirovne sile) na drugi, pripovedujeta v silovitem ritmu in z dognanimi (pravniškimi) podrobnostmi, kar ne popusti do zadnje strani. Izvrstna osebnoizpovedna srhljivka z vojnih polj. 

Tretja možnost, roman z številnimi rešitvami

Andrej Predin, Slovenske novice 5.2.2014

Pri založbi Miš je izšel pretresljiv roman pisateljice Janje Vidmar in pravnika Borisa Grivića z naslovom Tretja možnost. V njem sledimo zgodbi 16-letne begunke iz Srebrenice Fatime in 42-letnega uspešnega odvetnika Wernerja Muellerja, skozi katero se odstirajo grozote genocida v Srebrenici in tudi številna druga razkritja dvoličnosti humanitarnih organizacij ter odnosa Nemčije do beguncev. Roman Tretja možnost je samostoječe in poglobljeno delo, ki nas prepriča tako na ravni medčloveških odnosov in časovne umestitve kot tudi v vseh tehničnih formalnopravnih postopkih. Ne nazadnje sta avtorja med pisanjem knjige opravila obsežne terenske raziskave, se v celoti predala vsebini in bralcem omogočila pogled s svežega in prepričljivega zornega kota. »Bila sva na študijskem potovanju v Sarajevu, Srebrenici in Potočarih. Za oba je bila to srhljiva izkušnja. V Srebrenici je ozračje tako nabito z negativno energijo, da je skoraj nevzdržno. Pogled skozi sobo edinega motela v kraju povsod razkrije grobove – po gričih, med drevesi, skoraj že na vrtovih in dvoriščih hiš. V Srebrenici živijo mrtvi skupaj z živimi, mesto je obdano in prepredeno z nagrobniki. V Potočarih so naju pričakale ženske iz združenja Žene Srebrenice, ki so izgubile svoje može, brate, sinove, očete. V Memorialnem centru je pokopan tudi Rudolf Hren, Hrvat s slovenskimi koreninami. Skupaj z materami smo sedeli na molilni preprogi, se pogovarjali in jokali. Nekatere med njimi so se odselile v tujino in se vračajo le še v Potočare, druge pa živijo na prizorišču zločina s stisnjenimi zobmi in pestmi, ker je Srebrenica njihov rojstni kraj in si ne znajo predstavljati življenja drugje. Opolnoči, ko mesto zamre, se iz gostiln še zasliši srbsko kričanje: nož, žica, Srebrenica …« nam je razkrila Janja. »Brez raziskav v Kölnu in Maastrichtu roman ne bi bil to, kar je. Ja, raziskave v Bosni so se me precej dotaknile. Ko še danes, po letu in pol, kdaj razlagam katero od zgodb iz Sarajeva, mi privrejo solze. Še vedno imam v spominu dogodek, ko smo v Sarajevu šli k spomeniku otroškim žrtvam. Ob teh me še posebno boli. Mislil sem, da bom nekako zdržal, in sem, ko smo hodili proti spomeniku, gledal proti tablam z napisanimi imeni. Ko smo šli prav mimo bronastega spomenika, pa sem v bronu zagledal desetine otroških stopal,« je dodal Boris. Med drugim sta se v Kölnu tudi srečala s kliničnim psihologom, ki jima je pojasnil posttravmatsko vedenje žrtev vojne, pokola in posilstev.

Janja Vidmar nam je pojasnila, da se je seme romana skrivalo že v njeni uspešnici Princeska z napako. Dokončno pa sta roman spodbudili Borisova raziskovalna naloga o odgovornosti pripadnikov modrih čelad na mirovnih misijah na kriznih žariščih in ponujena rešitev, ki bi ustavila pokole ter za vselej preprečila genocide, kakršen je bil srebreniški. »Pisanje v tandemu je nenavadna izkušnja, poseben izziv, pri katerem je potrebnih precej kompromisov, včasih pa je treba tudi vztrajati pri svojem. Sam roman je nastajal dobro leto in pol, brez priprav, te so vzele še dodatnega pol leta. Kot zanimivost naj navedem, da sva v knjigo postavila tudi nekatere pasti, ki zahtevajo popolno bralčevo pozornost, sicer se lahko hitro izgubi.«

Avtorjema je uspelo spisati delo, ki ga bralec med prelistavanjem le težko odloži. Čeprav je to Janjin prvi roman za odrasle, se ne bere kot prvenec. Ne poskuša se pretvarjati ali s silo in za vsako ceno dosegati zastavljenih ciljev. Eden izmed njegovih presežkov je nedvomno pravna plat, saj razkriva ozadje administrativno-zakonskega mehanizma, kar je za bralca osvobajajoče, ker ponuja rešitve in odgovore. »Največji izziv je bil po pravni plati popolnoma utemeljiti zgodbo. Torej tako, da bi se lahko dejansko odvijala, kot se odvija v knjigi, če bi kdo v devetdesetih letih vložil ovadbo zoper poveljnika nizozemskega bataljona v Srebrenici. Upoštevati je bilo treba tudi mednarodne okoliščine, imuniteto OZN, dejstvo, da ima Nizozemska vojaško sodišče, in še in še. Po nepravniški plati pa je bil izziv, seveda, pisanje sâmo. V lik se je treba dodobra potopiti, ga živeti in hkrati pisati. Ne zanikam, da je k oblikovanju lika pripomoglo veliko življenjskih izkušenj,« je sklenil Boris.

Prva predstavitev romana bo 28. januarja ob 10.30 na tiskovni konferenci v Društvu slovenskih pisateljev, sledile pa bodo tudi druge za širšo javnost in turneja po knjižnicah. Roman Tretja možnost je delo, ki trka tudi na našo vest in prebuja spoznanje, da ni dovolj zastokati v sočutje, ko se soočimo s tragedijo, temveč so potrebni notranji premiki in odločna dejanja, ki bodo obsodila grozote. Ne nazadnje tovrstni dogodki še kako zadevajo vsakega izmed nas, zato je treba tovrstne zločine obsoditi in zatreti v kali.

Vir: Spletna stran Slovenskih novic

Tretja možnost

Boštjan Videmšek: Bukla, 5.2.2014

Tretja možnost, ena najbolj prepričljivih (post)jugoslovanskih zgodb, napisanih v slovenskem jeziku, je skrbnica zgodovinskega spomina, ki bi jo morali na glas brati tako v srednjih šolah kot na fakultetah. 

Tretja možnost je zgodba o krivdi. Naši, nikakor ne njihovi krivdi. V osamosvojitveni pijanosti, ki je spominjala na pijansko zmagoslavje iz nekih drugih, nikoli prebolelih časov, smo pozabili na vse, kar ni bilo »slovensko«. Odšli smo, ne da bi pogledali nazaj. Ne da bi pogledali, kaj smo, tudi mi, pustili za seboj. Vukovar. Dubrovnik. Sarajevo. Ahmiće. Srebrenico. 250.000 mrtvih. Milijone beguncev. A tudi tisoče Fatim; glavnih junakinj. »Nam« je mednarodna skupnost stopila nasproti. Na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini je prav ta mednarodna skupnost botrovala vojnim zločinom in genocidom. Medtem ko je Slovenija etnično čistila z birokratskim aparatom, so četniški klavci etnično čistili z noži in mitraljezi.
Tretja možnost je stičišče – lahko tudi prometna nesreča – privilegiranosti in deprivilegiranosti. Prvega in tretjega sveta. Preveč in premalo. Ugrizov resničnosti in zadetega plutja na iluzijah. Človeštva in Človeka. Pravil in pravice. Obupa in upa. Predanosti v usodo in vztrajanja za vsako ceno. Podarjenega in izborjenega.
Tretja možnost je roman, ki se bere kot dnevniški zapis o (de)generaciji, ki ne loči med vojno, zabavo, poslom in telesom. O (de)generaciji, ki se je dokončno poslovila od ostankov humanizma in pomagala napovedati čas, ki prihaja. Čas, v katerem je nemogoče računati, da bo pomoč, kakršna koli že, prišla od »zunaj«. Čas, v katerem navadni ljudje skoraj več ne počnejo izjemnih reči.
Fatima, naša vest. Vest o nas.

Dustin Thomason: 21.12.

Petra Jereb, Siol.net, 5.12. 2012

Stari majevski koledar napoveduje, da bo 21. decembra konec sveta. Odgovor se skriva v izredno napeti knjigi Dustina Thomasona z naslovom 21. 12.

Pisatelj Dustin Thomason, sicer avtor uspešnice Pravilo štirih, je s svojim najnovejšim delom, ki nosi naslov 21. 12., prestrašil marsikaterega bralca. Zgodba se osredotoča na pomemben datum, to je 21. december, ki po starem majevskem koledarju pomeni pomembno prelomnico, saj je ljudstvo Majev napovedalo konec sveta. V središču zgodbe sta epigrafikinja Chel Manu z majevskimi koreninami in zdravnik za redke prionske bolezni Gabriel Stanton, ki s skupnimi močmi želita preprečiti propad sveta, kot ga poznamo danes.

Chel Manu poleg tega, da je zaposlena v losangeleškem muzeju Getty, redno zahaja tudi v cerkev Naša gospa angelska, ki je zatočišče številnih vernih Majev v Los Angelesu, kjer poskuša na vse pretege pomagati pripadnikom svojega ljudstva, ki so se znašli v težavah. Ko jo za pomoč zaprosi Hector Gutierrez, preprodajalec starin, za trenutek okleva, saj ji je prinesel kodeks, ki sicer izvira iz predklasičnega obdobja starih Majev, vendar nato usliši njegovo prošnjo in shrani kodeks.

Chel pa ni vedela, da je kodeks pravzaprav vir novodobne prionske bolezni, ki jo je s seboj prinesel Volcy, ropar majevskega templja, kjer je bil shranjen kodeks. Šele ko Chel pokliče zdravnik Gabriel Stanton in jo prosi za pomoč pri tolmačenju iz kičejščine, jezika starih Majev, se zave, da je kodeks prišel iz Gvatemale, države, kjer živijo Maji. Volcy zaradi nepojasnjene bolezni kmalu umre, Stanton pa predvideva, da gre za novo obliko prionske bolezni. Kmalu Stanton in Chel prideta do spoznanja, da se bolezen hitro širi, nimata pa zdravila zanjo.

Chelina naloga je skupaj s sodelavcem Rolandom in nekdanjim mentorjem Victorjem čim hitreje razvozlati, kaj piše v kodeksu, saj bi le to pomagalo odkriti, kje je Volcy našel kodeks in od kod izvira smrtonosna bolezen, zaradi katere človeški civilizaciji grozi izumrtje. Kodeks, ki ga je na skrivaj sicer napisal kraljevi pisar Paktul, opisuje nespametnost kralja Jaguarja Imixa, ki je na rob preživetja spravil skoraj celotno ljudstvo, le peščica je preživela. Chel kodeks pomeni osupljivo odkritje, ki bi ji lahko pomagalo bolje spoznati ljudstvo, iz katerega prihaja.


Odlomek iz knjige

Jaguar Imix bi popil vse zaloge vode, če bi lahko toliko vode steklo skozenj in ga posvetilo, kajti prepričan je, da je njegova svetost pot do naše odrešitve. Noben kralj Kanuatabe, ki so ga izbrali bogovi, ne more biti hudoben – sam sem videl, da je tako pisalo na kamnih. Toda njegova svetost ni sposobna priznati, da se moti. Jaguar Imix verjame, da je njegova moč enako velika kot strah, ki ga je sposoben vliti v srca ljudi. Kako si želim, da bi ga lahko še vedno častil tako kot takrat, ko sem bil še deček!

Chel in Stanton tako nimata druge izbire, kot da sodelujete, vmes pa se razvije tudi močna medsebojna naklonjenost.

Končna sodba

Delo 21. 12. s svetlobno hitrostjo vase posrka bralca, ki se poda na pot odkrivanja stare majevske kulture in pisnega izročila Majev, pri tem pa se pred bralčevimi očmi razpleta zanimiva ljubezenska zgodba, ki jo dopolni še iskanje čudežnega zdravila, brez katerega človeška civilizacija nima možnosti preživetja.

Dustin Thomason: 21.12.

Matej Bogataj: Mladina 51, 21.12.2012

Kronologija konca

Ne glede na to, da poglobljeni in zresnjeni arheoastrologi ob izteku velikega koledarskega cikla in začetku novega po majevskem štetju zanikajo hkratno napoved konca sveta, je ta seveda postal kurantna roba. In ni razloga, da se iz sveta medmrežja in obskurnih, milenarističnih predelov možganov ne bi preselil tudi v literaturo, kakopak v nekoliko bolj komunikativen in žanrski del njenega spektra.

21.12 je kompakten in na suspenzu zgrajen žanrski roman; znanstvenik imunolog, ki se ukvarja s prioni, istimi, ki so pognali paniko zaradi BSE oziroma bolezni norih krav, pride v stik z bolnikom z enakimi znaki, samo da je zadeva bolj invanzivna. Sledi kažejo proti Gvatemali in še neodkritim majevskim ruševinam, tam skritem in na novo odkritem skrivnostnem kodeksu, ki govori o katastrofi, ki je doletela visoko razvito kulturo in katere prekletstvo po več kot tisoč letih še vedno deluje.

Ob Njem domačinka, ki ni čisto porezala korenin, zdaj je v Ameriki strokovnjakinja za stare rokopise, zraven bivši partnerji in sodelavci obeh, da se nam zazdi, da bi bila zaradi odnosa do dela pravšnji par, vendar je preteklost še živa. Kot se za heroične in neobotavljive izboljševalce sveta spodobi in žanru pritiče, imata oba nerazumevajoče šefe in rešujeta svet skoraj na svojo roko, če že ne ob konspirativnosti in zavajanju nadrejenih. Njuna osebna drama se vključuje v podobe plenjenj in verovanj, ki jih sproži in podžge karantena, nespečnost kot eden od bolezenskih znakov pa povzroči prenekatero nevšečnost in poskrbi za nekaj srhljivih preobratov.

Thomason je soavtor Pravila štirih, menda uspešnice, in treba mu je priznati, da ve, o čem in kako pisati; zaledje priskrbi (po zahvalah na koncu knjige sodeč) obsežna veriga sodelavcev in svetovalcev, uporabljeno znanje pa nikjer ne poči in ne pokaže svoje poljudnosti. Vse sodi v žanr katastrofe, vpleteni so malo čudaški, da bi bili bolj individualizirani, nekaj preobratov je nekoliko pocukranih in ob koncu se morda čudimo, kako dva brez pooblastil naredita za svet več kot specializirane službe različnih držav. Zaradi identifikacije, seveda. Je pa ta proza vsaj za ne preveč poučenega bralca dovolj podkletena, da se lahko pouči o majevski pisavi, kulinariki, nahajališčih te kulture in približni dataciji. Zdi se, da je njihov koledar naredil zanje in za odmik od evropocentričnega pogleda nanje več kakor vse razstave srednjeameriških kultur in stele in maske iz žada in množična žrtvovanja in pisava, ki je malo zagonetna. Da bo Thomason ufilmljen, tudi ni nobenega dvoma, to je napeta zgodba o koncu sveta, postavljena pred fino porisano eksotično kuliso.

Vitomil Zupan: Pravljica o črnem šejku z rdečo rožo

Iz utemeljiteve strokovne žirije za nagrado Izvirna slovenska slikanica 2012 za nagrado Kristine Brenkove, mag. Darja Lavrenčič Vrabec, predsednica strokovne žirije, s sodelovanjem mag. Maje Gspan in prof. Zdravka Papiča.

Pravljica o črnem šejku z rdečo rožo jeveličastna slikanica. Dragocen biser, kakršnih do sedaj ni bilo veliko v slovenskem prostoru. Na podobne slikaniške izdelke sicerobčasno naletimo na tujih knjižnih trgih in jih občudujemo na knjižnem sejmu v Bologni. Zupanovo in Stepančičeva slikanica je izrazit slikaniški presežek ne le lanske izvirne slovenske slikaniške bere, temveč celo večletne slovenske slikaniške produkcije zadnjih nekaj let. Je čisti ustvarjalni presežek, nastal iz intimne potrebe po ljubezenski izpovedi, osupne s svojo pripovedno močjo in je hkratipravi pravcati praznik besede in slike.

Pravljica o črnem šejku z rdečo rožoje po kvaliteti besedila in svoji likovni podobi velika slikanica, večnostna knjiga, bolj kot otroku je namenjena odraslemu naslovniku, pa tudi že mladostniku, ki raziskuje življenje in stopa na zapleteno pot odraslosti. Svojevrstni pravljični čudež je tudi izid slikanice. Toliko naključij se je moralo zgoditi in povezati so se mogle prave energije, pravi pravljični pomočniki: od Ifigenije Simonović, ki je original izročila NUK, prepis pa pravemu založniku, ta je nato znal najti pravšnjega ilustratorja. Vsi akterji skupaj so se izjemno potrudili, človeško, delovno, s svojim znanjem, da je lahko nastala takšna dragotina, in to 73 let po nastanku.

Usoda nikoli objavljenega avtorjevega besedila Pravljica o šejku z rdečo rožo je zelo nenavadna, pravzaprav pravljična, saj se je ohranila kljub viharjem druge svetovne vojne in povojnim razmeram, ki pisatelju in njegovim najbližjim niso bile naklonjena. Da je ta ročno izdelana knjižica, ki jo je Vitomil Zupan napisal iz ljubezni za svojo ljubezen, nato pa tudi ilustriral, sešil v zvezek, vezal z zlato vrvico in spravil v prelepo, ročno izdelano škatlico, kar lahko vidimo v rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, in jo namenil kot darilo za božič 1938 leta Niki (to je tudi leto izida Bartolovega romana Alamut), njegovi izvoljenki in kasneje tudi njegovi ženi,preživela vse težke čase, je samo po sebi simbol zglobokim in pomembnim sporočilom.Avtor nam z njim zastavlja vprašanje, ki je za vsakega človeka enako pomembno in presega vsakršen zgodovinsko, politično ali kakor koli drugače izbran družbeni okvir. Je občečloveško in razkriva dilemo, ki jo ponuja izbira za moč aliljubezenin je enako aktualna tudi danes in gotovo tudi v prihodnje, vse dokler bo obstajal človek. Simbolično tkivo te čudežne pravljice,ki se bere, kakor ena iz skrivnostnih Šeherezadinih pravljic iz Tisoč in ene noči govori torej o bistvenih stvareh. Govori o pripravljenosti za brezpogojno zaupanje v ljubezen. V to usodno dilemo se zapletetudiprinc Samum Al Arida, nepremagljivi vojščak in zavojevalec narodov, močni in nepremagljivi cesar, ki si sredi svoje sijajne neranljivosti zaželi odkriti in najtiresnično ljubezen. Ta ključni motiv pravljice-ljubezen -simbolično strnjena v podobi rubina, kamna ljubezni,ki ga lahko princpo nasvetu modreca ustvari samo iz sedmerih kapljic krvi, prelite iz resnične ljubezni, pa je za princa najtežji od vseh njegovih osvajalskih pohodov. Ne samo zato, ker je takih kapelj krvi v svetu, ki hlepi po moči in oblasti, malo. Tudi zato, ker je spraševanje o ljubezni spraševanje o moči lastnega žrtvovanja inzaupanja. Ljudje pa se, tako z grenkobo ugotavlja princ, ne žrtvujejo več in ne umirajo več iz ljubezni, temveč zgolj zaradi sovraštva in pohlepa. Kamen ljubezniprincu res zagotovi ljubezen ženske, ki jo prepozna v svojih sanjah, Alni-edine. Toda en sam trenutek njegovega dvoma in hipna šibkost njegovega zaupanja, je dovolj, da je njegova ljubezen umorjena in njegova sreča pokopana, princ pa izgubi najboljši in najsrečnejši del samega sebe: princa Dežele rdečih rož. Takšna je cena za tistega, ki zavrže kamen ljubezni. Šejk brez ljubezni pa je lahko samo še zadnji gospod puščave Al Arida. Neusmiljeni, kruti in nepremagljivičrni šejk z rdečo rožo.

Prikazujem 1 do 10 od 19 zadetkov