Recenzije

Izzivi sodobne vzgoje

Izzivi sodobne vzgoje

Nina Prešern, blog Gospodična knjiga, 24. 10. 2017

Staršem, vzgojiteljem, učiteljem in vsem, ki nas vzgoja še posebej zanima, je lahko nov slovenski vzgojni priročnik psihologinje Eve Hrovat Kuhar, Izzivi sodobne vzgoje, v veliko zadovoljstvo, saj gre za jasen in izčrpen pogled na odnos med odraslim in otrokom, tukaj in zdaj, v slovenski družbi 21. stoletja. Odlično!

Avtorica priročnika je v podnaslovu (Z ljubeznijo, potrpežljivostjo in postavljanjem meja do sožitja v družini) poudarila tri glavne sestavine odnosa med odraslim in otrokom. Ponovimo: ljubezen, potrpežljivost in postavljanje meja. Slutiti torej daje, nadaljevanje knjige pa to le še potrjuje, da je njen pogled na vzgojo kompromis med dvema vzgojnima skrajnostma, ki živita v naši družbi. Po eni strani obstaja generacija ljudi, ki vzgaja avtoritativno, in drugih, ki verjamejo v permisivno vzgojo. Eva Hrovat Kuhar pojasni, kakšne so možnosti in značilnosti srednje poti, in zakaj je ta najboljša tako za otroka kot tudi odraslega. Ta slog imenuje vzgoja s starševsko avtoriteto ali uravnotežena vzgoja.

Vzgojni priročnik Izzivi sodobne vzgoje je izšel pri Založbi Miš.

Knjiga je razdeljena na številna podpoglavja. Sprva sem ob branju dobila občutek, da gre za pretirano razbito besedilo, kar me je motilo. Ob koncu branja se je v meni vseeno sestavila širša slika mnogih iztočnic, poudarkov, izsekov in primerov. Zdaj bolje vidim urejenost ter postopnost besedila, prepoznam njegovo prijazno sporočilo.

Avtorica razmišlja, kakšen je sodoben način družinskega življenja, kakšni so sodobna mama, sodoben oče, sodoben otrok, kakšno je sodobno okolje, v katerem bivajo. Osredotočenost na ‘sodobnost’ je nujna zato, da bi bralci dojeli, da je trenutek, v katerem pravkar vzgajamo otroke, precej drugačen od tistega, kar je veljalo za preteklost, in morda zelo drugačen tudi od tistega, kar bomo živeli v prihodnosti.

V priročniku so predstavljene nove teme, v dosedanjih podobnih besedilih manj poudarjene, v Izzivih sodobne vzgoje pa sta jim priznana obstoj in pomembnost. Avtorica med takimi izzivi našteva, opisuje in pojasnjuje o rabi televizije, računalnika, telefona in tablice – tehničnih pripomočkov, ki še kako vplivajo na posameznika, na vzgojo in družinsko vzdušje. Poudari enega večjih izzivov, to je večno pomanjkanje časa zase in za družino, o tem se razpiše v poglavju Spoštujte in cenite otroka – a spoštujte in cenite tudi sebe. Zagovarja pomembnost proste igre z otrokom (tudi za to nam pogosto zmanjka časa, o tem sem pisala v #matigovor Mami, igraj se z mano!). Ne spregleda niti vloge družbenih omrežij, forumov in blogov, ki jih ustvarjamo ter prebiramo novodobni starši, pogosto zaskrbljeni in tekmovalni, zbegani, kako:

“/…/ zaposleni mami uspe v pol ure skuhati kosilo s tremi hodi, kako za odlično večerjo iz izbranih in zdravih sestavin porabi le nekaj evrov, kaki ji z nizkimi dohodki uspe privarčevati za stanovanje. Seveda viri ne navajajo, da družina živi pri starših, da ne za hrano ne za stanovanje ne prispevajo ničesar ali pa zgolj kakšno malenkost, da morda otroci celo niso v vrtcu, ampak jih čuvajo stari starši /…/” (Izzivi sodobne vzgoje, 2017, str. 45)

Vsebinsko preseneti pomembno poglavje z naslovom Tako opevana, a tako težko dosegljiva enotnost staršev, v poglavju Pohvala in kritika pa avtorica, zanimivo, ne piše le o pohvalah (o tem, kako pomembne so, dandanes strokovnjaki velijo že na vsakem koraku), temveč priznava, da v svoji dolgoletni delovni praksi opaža tudi pomanjkanje starševske kritike do otroka. Je res vsaka risbica, ki jo nariše, obet novega likovnega umetnika?

“Si predstavljate, kako bi bilo, če bi vas nadrejeni kar naprej kritiziral in vam gledal pod prste ter iskal napake? Ali če bi vas gromoglasno kar naprej hvalil, tudi kadar samo fotokopirate?” (Izzivi sodobne vzgoje, 2017, str. 139)

Eva Hrovat Kuhar v priročniku zavrne vsakršno fizično nasilje nad otrokom (zdi se, da je na to temo Slovenca treba znova in znova opozarjati ne glede na zakon, ki smo ga sprejeli) in ob tem navaja pomembne negativne posledice vpitja na otroka. Če v slovenskih domovih pogosto še verjamemo, da na otroka na neki točki pač zakričimo in si ob tem ne moremo pomagati, pa avtorica bralca spodbuja, da naj bo vpitja vse manj tako, da starš zavzeto prevzema več kontrole nad svojimi burnimi odzivi.

Marsikateremu bralcu bo v pomoč poglavje o tehniki žetoniranja. Gre za spodbujanje in nagrajevanje otrokovega pozitivnega vedenja, ki ga sprva spodbujamo z žetoni (nalepke, smeški, znaki ipd.), pozneje pa otrok vedenje ponotranji. Tehnika ima ekonomsko logiko, ki se je je treba naučiti. Avtorica verjame vanjo in jo predstavi zelo natančno.

Priročnik lahko pomaga tudi tistim, ki želite izboljšati verbalno komunikacijo s svojim otrokom. Ta veščina odraslim večinoma ni dana sama po sebi, temveč se je je treba naučiti in jo ves čas trenirati. Kako oblikovati navodila, kako otroka spodbujati, da vztraja pri dejavnosti, kako ga zavrniti, kako ga naučiti sodelovati, počakati, deliti? V knjigi so zelo koristne razpredelnice s konkretnimi opisi situacij in primeri stavkov, ki naj jih izrečemo. Ti ob prvem branju delujejo nenaravno, a ta občutek se po redni uporabi takšnega načina sporazumevanja zmanjša (preverjeno), odnos z otrokom pa vidno izboljša (preverjeno).

Izzivom sodobne vzgoje pojem velik hvala, ker prinašajo izčiščen pogled na odnos med odraslim in otrokom. Avtorica je družini naklonjena in glede vzgoje optimistična. Prisega na razumevanje, spoštovanje in naklonjenost v družini, ob tem pa priznava, da vse troje v času in prostoru, v katerem bivamo, ni lahko dosegljivo, a je za širši blagor izziv še kako vredno sprejeti.

Pomembno je obdelovati svoj vrt – Kitov vrt

Pomembno je obdelovati svoj vrt – Kitov vrt

Veronika Šoster, Trubarjeva hiša literature, 5. 9. 2017

Pomembno je obdelovati svoj vrt – Kitov vrt

Vsakdo ima kakšno skrito željo, zakaj je potemtakem ne bi imel tudi kit? To veličastno morsko bitje, ki je priplavalo tako v klasične romane (Moby Dick Hermana Melvilla) kot tudi v otroško literaturo (Kiti plavajo počasi Esada Babačića) vsega sveta, je navdušilo tudi nizozemskega pisatelja, pesnika in zdravnika Toona Tellegna. Svojega kita je izpisal sanjavo in mehko, njegovo vizualno podobo pa je zaupal ilustratorki Annemarie van Haeringen. Tellegnov kit je povsem skromna žival, ki uživa v prostranosti morja, vseeno pa bi bil še bolj srečen, če bi imel na hrbtu vrt, na katerem bi lahko posedali njegovi prijatelji in mu delali družbo. Ni prikazan materialistično, saj ga ne moti, da nima postelje ali vrat, ampak si predvsem želi bližine, sploh pa vrt ni tako slaba ideja, ugotavlja, saj »vodomet že ima[...]«.

Njegovo hrepenenje je predstavljeno s pomočjo njegovih sanj, ko ne more gostiti veverice, ki jo kar naprej odnaša z njegovega hrbta, zato se obrne na kobilico, pravljični ekvivalent Amazona, ki izpolnjuje vse mogoče želje in vrtnarske pripomočke, klopce, pesek in rastlinje dostavi kar h kitu »domov«. Zasnova knjiga po malem spominja na pustolovsko pravljico, saj gre za protagonista, ki si želi objekt, pri čemer mu asistirajo pomagači, toda klasičen pravljični model je prilagojen in osvežen – namesto da bi mu pot do objekta oteževali sovražniki, se v tej nehvaležni vlogi znajde sam. Po izpolnitvi želje se namreč res ponaša z neprekosljivim vrtom, toda vse se spremeni. Ne sme več burno skakati iz vode, ker ga lahko uniči, prav tako je nevarno, če se krohota, še najhuje pa je ponoči, ko ne more več opazovati zvezd in sanjariti. Povrh vsega pa ugotovi, da ima še najmanj zadoščenja od celotne zadeve on sam, saj je edini, ki v vrtu ne more zares uživati. Tellegen s tem preprostim obratom pokaže, da moraš biti vedno previden, kaj si želiš, saj s tem pride tudi do odrekanja, na katerega moraš biti pripravljen. Na srečo se Tellegen izogne deus ex machina razpletu, kjer bi vse razrešila kdo ve katera »višja sila« ali kakšno čarobno pravljično sredstvo – kit se izkaže za pozitivnega junaka, ki deluje kot samostojen akter in sam ustvarja svojo usodo, zato se odloči zadevo z vrtom končati in raje ceniti tisto, kar ima: »Videl je, kako je vse odplavalo stran. Klop, senčnik, vrtna lopa, grmovje, vijolice, vrtnice, azaleje, perunike, gladijole, jablana, podrast, ograda, vse. Zelo globoko je zavzdihnil. Ampak, ga je nato prešinilo, svoj vodomet še imam. [...] Na svoj vodomet je bil bolj ponosen kot kadar koli.«

Enakovreden del Kitovega vrta so prikupne ilustracije v mešani tehniki. Črn tuš označuje robove in skrbi za hudomušne izraze na živalskih obrazih, preko tega pa se razlivajo in prelivajo akvarelne barve, kar ustvarja podvodni, morski občutek. Izmenjujejo se minimalistične in celostranske ilustracije,a tudi pri slednjih niso nikoli pobarvane cele ploskve. Pri ilustracijah vrta je pogosta siva barva, ki ustvarja lep kontrast z zelenkastim rastlinjem. Zanimivo je, da gre za zelo pisano knjigo, a pri posamezni ilustraciji po navadi izstopa samo po ena barva. Najbolj pa začara velika dvostranska podoba sivkastega morskega življenja in ponosnega »ozelenelega« kita, ki čisto brez besed pokaže, kakšna posebnost je kitov vrt v resnici. Ne dobiš vedno tistega, kar hočeš, dobiš pa tisto, kar potrebuješ, se nauči kit. Na videz otroška, nezapletena in hudomušna zgodbica zato v sebi skriva veliko plasti in predvsem nepretenciozno nariše junaka, ki se ne boji odgovornosti in sam poskrbi za svojo srečo, pa čeprav mora priznati lastno napako. Poučno, pa še poslastica za oči.

Krasna zgodba

Krasna zgodba

Alenka Štrukelj, blog Literarna kavarna22. 7. 2017

Pri založbi Miš je v začetku letošnjega leta izšla še ena čudovita slikanica Maše Ogrizek - Krasna zgodba, ki se ni izneverila svojemu naslovu. Tudi ta je, tako kot Gospa s klobukom, hvalnica življenju in presenečenjem, ki nam jih ponuja. Pa še nekaj: čudovito diši po kavi. Kdo se ji bo lahko uprl?
Govori o Klavdiju Klobučniku, imenovanem dr. Knjigca, ki je bil od nekdaj učenjak in knjigožer, ter njegovemu bratu dvojčku Klementu Klobučniku, imenovanem Koder, ki je "raje ril po zemlji, sadil rastline in tuhtal, kaj bi se dobrega izcimilo iz njih." Prihajala sta iz kraja Krasnograd, kjer je omamno dišalo po kavi, saj je Koder je med drugim na svojem vrtu gojil kavo in iz nje kuhal omamno dišeče napitke, ki jih je prodajal v svoji kavarnici, ob tem pa slastne krofe, ki so v sebi skrivali besedo, ki jo je zapisal dr. Knjigca. Obiskovali so jo vsi meščani Krasnograda in kot dober gostitelj je Koder poznal navade vsakega od njih. Nekega dne pa se je zgodilo, da je Koder v krofu našel listek z besedo "komar" in že nekaj trenutkov kasneje ga je dejansko pičil komar. In ta droben vsakdanji trenutek je v mestu Krasnograd povzročil pravo katastrofo. A potem se zgodi nekaj, kar stvari postavi na svoje mesto. Kaj to - nekaterim popolnoma spremeni življenje.
Picture
Maša Ogrizek je tudi s pričujočo slikanico prinesla svež veter v slovensko ustvarjanje za otroke. Pripoveduje o nepredvidljivosti življenja, ki se enkrat obrača v žalost, drugič spet v veselje. Govori o tem, da nič ni dokončno, da se stvari ves čas spreminjajo in čeprav se nam nek dogodek zdi popolna katastrofa in konec vsega smiselnega, nam že trenutek za tem življenje ponudi novo priložnost za dober posel, kreativno ustvarjanje, celo ljubezen. Zato nam ni treba obžalovati zamujenih priložnosti, niti žalovati za izgubljenim prijateljem, kajti za prvim vogalom nas verjetno že čaka nekaj novega, boljšega, prijetnejšega, celo vrednejšega.

Avtorica se tokom celotne zgodbe prav spretno poigrava z besedami in pomeni, kar daje zgodbi še dodatno dimenzijo. Vsa imena oseb in kraja ter ob tem uporabljene ključne besede se namreč začenjajo na eno in isto črko, kar povzroči, da te besede prav skočijo iz zapisanega besedila. To pa kar kliče k igri za opismenjevanje, v kateri se išče besede na isto prvo črko.

​Ilustracije Igorja Šinkovca nas prestavijo v čas, ko so ljudje še nosili klobuke, ko so bile kavarne središče meščanskega življenja in so ljudje še verjeli v solidarnost in medsosedsko pomoč. Prepričljive in na čase hudomušne v sebi skrivajo vso zakladnico čustev, ki jo prinaša zgodba. Odraža jo uporabljena barvna paleta, kjer Šinkovec ob "veselem" delu zgodbe uporabi bolj živahne barve, medtem ko so v "žalostnem" delu te bolj zamolkle, izprane, puste.

​Mašo Ogrizek lahko zaradi Krasne zgodbe in Gospe s klobukom nedvomno uvrstim med avtorje, ki bodo še zaznamovali otroštvo naših otrok in otrok prihodnjih generacij.

V napačni zgodbi

V napačni zgodbi

Nina Prešern, blog Gospodična knjiga, 26. 5. 2017

V napačni zgodbi je mladinski roman, ki me je navdušil z močjo vživljanja v občutenje najstniške zaljubljenosti, nikakor ne lahke kot pero. Ne skrivam, da bo prav to delo slovenske pisateljice Cvetke Sokolov v novem šolskem letu na seznamu branja dijaškega bralnega kluba, ki ga vodim. Zakaj naj že kmalu pristane tudi v vaših rokah? Pojasnim.

Manca je sproščena, nasmejana in zgledna 16-letnica. Rada prepeva in obiskuje literarni krožek. Ko se zaljubi, je to visokoleteča, romantična in vihrava občutenost metuljčkov, idealov, sožitja z izbrancem, sanjarij o njuni prihodnosti … Vsi smo že doživeli kaj takega, zato je identifikacija z likom lahka, za najstnike pa sploh privlačna.

Posebnost romana je odklon od tipične mladostne ljubezenske zgodbe. Mančin izbranec namreč ni njen vrstnik, temveč precej starejši moški. Ni le nekdo iz okolice, ki bi se mu lažje izognila in si s tem prihranila boleče zapletanje, temveč je to njen profesor. Da je branje še zanimivejše: odnos je obojestranski, fizično in miselno doživet ter občuten.

Kaj ob tem kot bralci vidimo v Manci – le naivnost neke deklice, ki bo žalostno končala? Kaj čutimo ob profesorju, ki se je tako hlastno dotika – zgolj gnus, zaradi katerega mora biti moralno obsojen? Kakšne so možnosti, da se njuna zveza razvije, razširi in poglobi?

Cvetka Sokolov prepriča tudi z razgibanim slogom ter s poetičnimi in z glasbenimi namigi med besedilom. Ne zmoti niti večja predvidljivost konca zgodbe. Bralca priteguje pot, po kateri morata oba lika, da bi spoznala, kako nevarno se je smukati po stranskih poteh.

Pedagoški namig: V napačni zgodbi načenja mnoge komunikativne teme za najstnike, zato je mikaven izziv za delo v šoli. Tematskih izhodišč je več: prve spolne izkušnje (roman je mogoče dobro povezati z zbirko kratkih zgodb Prvič), tvegani spolni odnosi, najstniška nosečnost, vpliv starostne razlike med moškim in žensko (aktualizacija je na dlani: francoski predsednik Macron in bivša profesorica), laži in prevare, zloraba digitalne tehnologije v partnerskih odnosih, želja po ugajanju ipd.

Ljubezenske in politične počitnice

Ljubezenske in politične počitnice

Petra Vidali, Večer, 18. 5. 2017

Slavko Pregl: Poletje pod lastovičjim zvonikom

Književni prostor ni poimenovan z realnim geografskim imenom, opis mesta pa kljub temu ustreza Piranu, kar se odslikava tudi na ilustracijah Bojana Jurca: že na naslovnici je zvonik; na notranji naslovnici prepoznavna veduta Pirana s cerkvijo na bregu, s hišami vse do obale in valobranom. Glavni literarni lik je dijak prvega letnika srednje šole Luka, pomembna sta še njegova prijatelja, osnovnošolca Srečko in Tine, posebno mesto v literarnem delu (in Lukovem srcu) ima Martina, ki pride v obmorsko mesto na počitnice k stricu. Med najstniki teče vsakdanja pustolovska zgodba, postavljena je v čas počitnic, kar pomeni, da mladostniki nimajo šolskih skrbi in smejo celo lenariti. Po drugi strani so ravno ob pravem času na pravem mestu, da pripomorejo k razpletu druge, politične zgodbe. Pregl za odrasle uporabi lastna imena, ki so pomensko povezana z dejavnostjo, s katero se oseba ukvarja, npr. Glavina je župan (ta je sicer največkrat omenjen), berač Vrečar, gospod Mokar je pek, gospodična Tajnikar je tajnica, ribič Mrežar, plavalec Kravlik, mestni kurir Naglič; mestoma gre za večpomenskost besed, npr. gospod Saje je dimnikar, gospa Violeta ima rožni vrt (a bi bila rada pevka), Metličar je smetar, zeliščarici je ime Meta. Preglovi mladostniki so orisani simpatično, celo prizanesljivo - saj so še mladi in nepokvarjeni. Za razliko od mladostnikov pa so odrasli pogosto bolj zoprni, njihovi cilji pa bolj pritlehni, saj jim gre za oblast v mestu. Pregl s parodijo opozarja tudi na sedanjost (oziroma trenutno dogajanje na Slovenskem), npr. ko se pojavijo spretno zapisani plakati "Vsi na zborovanje za župana gre!" (besedilo je napisano v risbi, gre torej za intraikonično besedilo v ilustraciji Bojana Jurca), naročnik, notar Janež se namreč rad obrača k močnejšim (bi rekli, da po vetru): "Če bo gospod župan še naprej ostal župan, bo gospod notar Janež lahko trdil, da je osebno naročil plakat v podporo staremu županu. Če bodo ljudje terjali novega župana, na primer gospoda mesarja Kostka, pa bo slednjemu zatrdil, da je osebno naročil plakat v podporo novemu županu." Tudi to, da bi bil bodoči župan mesar, je mogoče prebrati v prenesenem pomenu.

Mladostniki so v zgodbo o tem, zakaj ne zvoni zvonec cerkvenega zvona, vpleteni bistveno manj, pravzaprav pa naredijo največ. Odrasli raje sestankujejo, se dogovarjajo, pišejo zapisnike …, mladi pa gredo pogledat, kaj se z zvonom dogaja.

Preglov humor je v predstavljenem besedilu izrazito anekdotičen, pri čemer avtor stopnjuje humornost na dva načina. S količino popitih kozarcev nekaterih literarnih oseb na primer: "In krmar začetnik, gospod Kravlik, kmalu ni vedel ničesar več, razumel ničesar več in nič več ubogal. Kar tako je malo obračal krmilo sem ter tja. Gospod Mrežar pa, ki je bil doslej kos vsem viharjem, je dokončno podlegel pletenki. /…/ Točno na te vijugaste razmere je naletela potniška barka. /…/ Ko je bilo že videti, da se je kapitan Čolnik izognil čolnu gospoda Mrežarja, se je ta nenadoma pojavil na napačnem mestu." Druga varianta humornosti se kaže v ponavljanju (gre za paralelizme), ko na primer župan najame gospoda Preključa, da bo naslikal na zvonik lastovico, kapelnik pa naj napiše skladbo o tej ptici, oba s popolno umetniško svobodo, le naj bo lastovica. Na koncu se župan spomni, da bo najel še pisatelja: "In pri pisanju bo imel pisatelj vso umetniško svobodo, samo da bo zgodba imela naslov Poletje pod lastovičjim zvonikom!"

Prijazno, tudi malce cinično poletno branje želim.