Bratova vojna

David Hill: Bratova vojna

Valentina Plahuta Simčič, Delo, kultura, 28.07.2014

Letos, ob stoletnici prve svetovne vojne, slovenske založbe naravnost bruhajo knjige, povezane s to veliko tragedijo.

Veliki slikovni vodniki, izpovedi udeležencev, zgodovinske analize, ponatisi romanov ..., če k temu dodamo še televizijske serije, dokumentarce in igrane filme, ki prihajajo prek televizijskega medija, je repertoar res pisan in zanimiv, za vse okuse in potrebe nekaj.

Pri založbi Miš so poskrbeli, da obletnica ne bo obšla mlajših bralcev, izdali so knjigo Bratova vojna novozelandskega avtorja Davida Hilla.

Izbira tako oddaljenega kulturnega prostora za roman o prvi svetovni vojni je nekoliko nenavadna, a samo dokler ne odpreš knjige, saj se med branjem kmalu izkaže, da je novozelandska perspektiva prve svetovne vojne relevantna tudi za nas. In v bistvu se ne razlikuje tako zelo od slovenske ali kakršnekoli druge perspektive, saj v novozelandskih junakih na koncu tli enak občutek absurdnosti, nepotrebnosti in ničevosti vojne kot v vojakih slovenske narodnosti.

Poleg tega sta Hilla pri pisanju tega romana inspirirali dve stvari: stric Fred, ki je doživel strahote prve svetovne vojne, in obisk Slovenije oziroma območja, na katerem se je odvijala soška fronta. Torej je to, vsaj po inspiraciji, malce tudi slovenski roman.

V ospredju pripovedi sta brata William in Edmund. Na začetku je njuno stališče do vojne diametralno nasprotno: prvi se kot pogumen moški in domoljub prostovoljno pridruži oboroženim silam, ki se pripravljajo na bojevanje v Evropi. V avanturo se poda voljno, brez notranjih dvomov. Drugi brat je oporečnik, raje gre v zapor kot v vojsko. En je junak, drugi pa, vsaj v luči nekaterih, izdajalec in strahopetec.

Njuni zgodbi spremljamo skozi pisma, ki jih pišeta materi, se pravi skozi prvoosebno pripoved, pa tudi skozi tretjeosebno pripoved vsevednega pripovedovalca. Po novozelandskem uvodu, ko pisatelj pravzaprav pripravlja »štimungo« in odpira vprašanja, postane zares zanimivo šele, ko brata pristaneta na evropskih tleh, na bojišču. Tu udari v bralca vsa krutost vojne, nemogoče razmere, dež, podgane, lakota, smrt. Pisatelj je zelo plastičen, dež in blato lahko med branjem kar čutiš na svoji koži, prav tako nesrečo, ki se je zgrnila nad ljudi, ki so prisiljeni biti nepotrebne bitke na bojiščih v Franciji in drugod. Na koncu pride spoznanje, predvsem v Williamu, ki do vojne na začetku ni gojil skepse, da so vojne res nepotrebno zlo.

Sporočilo romana je torej pričakovano, pacifistično. Pisatelj vodi bralca do njega počasi, brez velikih razkritij in dram, a zanesljivo. Skorajda didaktičen je v svojem protivojnem sporočilu, saj se izogiba pretirani večplastnosti likov in situacij, ki bi lahko zameglili to, kar hoče povedati. Osvetljuje tudi nekatere koncepte, ki bi utegnili zanimati nadobudne bralce, kot so denimo človekove pravice, vojaška obveznost, civilna nepokorščina, ugovor vesti in podobno. Zato je knjiga zelo primerna za pogovor o vojni in vsem, kar prinese s sabo. Ciljna publika so otroci, stari od 9 do 12 let, pa tudi odrasli ne bodo izgubljali časa, če jo bodo prebrali.

Da gre za kakovostno knjigo, so prepoznali tudi na Novi Zelandiji, kjer so ji bralci in kritiki dali najvišje priznanje. Zanimivo bi bilo videti, kako se nanjo odzivajo slovenski šolarji.