/…/
Pipi Pišče se tokrat bralcem predstavlja v tridesetih enostranskih stripovskih prigodah. Junak je sicer luč sveta ugledal že prej, najprej v revijalni obliki, leta 2018 pa je, sicer z drugimi zgodbami, stopicljal tudi med knjižnimi platnicami – vključen je bil namreč v zbornik Mančkovih »zgodbic, pesmic in stripekov« z naslovom Mančkarada. Vsaka od tridesetih kratkih zgodb predstavlja piščančka v različnih vsakdanjih situacijah, ki so izrisane na eni stripovski strani. Pipi Pišče (v naslovu zapisano z veliko začetnico, kar pomeni, da je to njegov priimek) je zvedavo pišče, ki o svetu ve bore malo, a ga zato raziskuje s toliko večjim zanimanjem in neusahljivo radovednostjo. Predvsem pa ves čas nekaj išče (razen takrat, kadar samo čaka), a včasih še sam ne ve, kaj. Po navadi tudi kaj najde, ali tisto, kar je iskal, pa niti ni pomembno, pravzaprav je med drugim ravno izmuzljiv in nezanesljiv cilj njegovega iskateljstva bogat vir humorja.
Določene zgodbe v celoto povezuje asociativni ključ, druge podobna zvočnost besed (»TRESK / Kdo treska z vrati? Tresla se je gora, rodila se je miš …«), največkrat pa je tisto osnovno poganjalo Pipijevo omejeno védenje in poznavanje dejstev o stvarnosti, v kateri živi. To je hkrati bogato nahajališče smešnosti – ko sneži, denimo sklepa, da nekdo stresa moko z neba, kostanjeva ježica je zanj majhen ježek, pingpong žogica pa se mu zdi »zanimiv tip«, ki najprej skače, potem se kotali ipd. Pipi je pač neizkušeno pišče in nič čudnega ni, če se kdaj zmoti.
Poleg Pipija v kratkih zgodbicah najdemo številne stranske like. Med njimi je na lestvici pomembnosti – vsaj za malo pišče – na prvem mestu mama koklja, gospa Pišče, v naročju katere večkrat najde težko pričakovani topli objem. »Pipi je še majhen in mama je njegov zaklad, ko, ko, ko.« Potem so tu še raček, detel, miš, žaba, vrana, štorklja, polža, zajec, maček, pes, vrabčka, kos in puran. Ne pozabimo na kravo, ki je sicer vizualna informacija izrecno ne prikazuje, zato pa toliko bolj izrecno prikazuje neprijetno posledico njenega obstoja, ko neizkušeno pišče išče zrnje pod njenim repom in na glavo dobi neljubo in nič kaj blagodišečo pošiljko. Stranski liki v nekaterih zgodbah nastopajo posamično, v nekaterih pa v različnih kombinacijah. Večkrat nastopajo tudi elementi neživega sveta, ki jih Pipi s svojim otroško omejenim vedenjem o svetu percipira kot osebe, to so ježica, snežak in pingpong žogica. Piščančkov svet je svetel in igriv svet brezskrbnega otroštva in takšni so tudi »problemi«, s katerimi se sooča: ne ve, kam naj se skrije ob igranju skrivalnic, ali pa išče primerno družbo za igro, nakar sklene, da se gre v peskovnik igrat puščavnika, našemi se v duhca in podobno. Manček smešnost pogosto gradi z besednimi igrami in igro besed, pripovedne niti spretno napelje v prostor med prenesenim in dobesednim pomenom raznih fraz, pregovorov in rekel. Za ilustracijo: že v prvi zgodbi Pipi išče prijatelja, nekoga, ki bi mu bil podoben; ko nazadnje na jezerski gladini zagleda svoj odsev, vesel sklene, da ga je našel. Raček, ki se pred tem ponudi, da bi bil piščančkov prijatelj, razočarano zaključi, da »Pipi vidi samo sebe«. Preneseni pomen fraze ‘videti samo sebe’ se torej ujame z dobesednim, saj Pipi na vodni gladini res vidi le lasten odsev. Podobno hecno in prikupno je piščančkovo sklepanje, ko na prostranem polju namesto štiriperesne deteljice najde krompir – zakaj bi iskal štiriperesno deteljico, če pa imeti krompir ravno tako pomeni imeti srečo.
/…/
