Drugi del Gleitzmanove trilogije z naslovom Potem je nadaljevanje prvoosebne pripovedi desetletnega dečka Feliksa,ki pobegne iz sirotišnice v katoliškem samostanu, kamor so ga dobra tri leta prej skrili starši, da bi ga obvarovali tragične usode, ki preti Judom leta 1941. Prvi del z naslovom Nekoč se zaključi s skokom z vlaka – Feliks, Zelda in Haja skočijo z vlaka, ki pelje v koncentracijsko taborišče. V drugem delu sta središčna literarna junaka Feliks in Zelda oziroma Wilhelm in Violetta. Zamenjava identitete zaradi večje možnosti preživetja, soočanje in sprejemanje odločitev, ki ne sodijo v otroški svet, boj za sleherni dan in optimizem, ki se kljub dramatičnosti vije skozi zgodbo, so prvine, ki so značilne za Gleitzmanov slog. Njegov literarni junak kljub grozljivim podobam ostaja ''otrok'' – je naiven, veder, na trenutke zabaven, predvsem pa želi razvedriti druge in ostaja do konca optimističen, vzporedno s tem pa sprejema pomembne – predvsem ne tipično otroške – odločitve, ki so odraz globokega doživljanja pekla. To velja predvsem za Feliksa, ki hkrati opravlja najpomembnejšo nalogo – skrbi za Zeldo. Avtor tudi tokrat – kljub tragični usodi Zelde in Genie – pusti odprt, v 'grenak' optimizem zavit konec.
Knjiga je pri Children's Book Council of Australia dobila nagrado za najboljšo avstralsko knjigo leta 2009 za mlajše bralce.
Knjiga je prejela znak za kakovost otroških in mladinskih knjig ZLATA HRUŠKA.
