Timbuktu, Timbuktu

Peter Svetina: Timbuktu, Timbuktu

Utemeljitev žirije za nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico 2020, 23.10.2020

Pesnik, pisatelj, dramatik, prevajalec in literarni zgodovinar Peter Svetina je zagotovo eden najbolj vsestranskih avtorjev sodobne slovenske mladinske književnosti. Za svoje literarno ustvarjanje je  bil že večkrat nagrajen, letos pa nominiran tudi za Andersenovo nagrado, najvišje mednarodno priznanje na področju mladinske književnosti. Njegove nenavadne literarne domislice s toplim humorjem, subtilno poetičnostjo in razigranimi nonsensnimi  obrati na vsebinski in jezikovni ravni vzpodbujajo bralčevo domišljijo ter mu odpirajo nov pogled tudi na čisto vsakdanje, odnose, osebe, stvari, pojave in dogodke. Na sporočilni ravni je za avtorja posebej prepoznavna optimistična vero v človekovo pozitivno bistvo.

V slikanici Timbuktu, Timbuktu je več kot 40 zelo kratkih pripovednih besedil, ki bi jih lahko označili tudi kot pesmi v prozi, saj je avtor posebno pozornost namenil njihovi pomenski zgoščenosti, ritmu in zvenu besed. Ob slogovno izpiljenem minimalizmu pozoren bralec začuti, da so besedila večpomenska in naslovniško odprta. Literarne podobe so bogate in svetinovsko  inovativne, motivi zelo različni. Zgodbe vsebinsko sicer niso povezane, a knjiga kljub temu deluje kot zaokrožena celota, ki  preko niza asociacij, pomenskih prebliskov in miselnih obratov omogoča neskončna domišljijska popotovanja, odvisna od vsakega posameznega bralca.

Mojstrstvo Igorja Šinkovca se kaže v tem, da je ilustracije izredno dobro uskladil z besedilom. Oblike in barve nikjer ne prevladajo, vedno domiselno sodelujejo s kratkimi zgodbami. Za Timuktu Timbuktu je avtor ustvaril 40 malih likovnih biserov. Ti se nanizajo v skladen likovni izdelek. Z rahlo nihajočo linijo, ki obkroža predmete in figure, je ustvaril enakomeren ritem. Ne le risbe, tudi inicialke sledijo taktu. Barve delujejo plemenito, saj so toni umirjeni, a bogati: slikar se sprehodi od žolto rumenih do smaragdno modrih in zemeljsko rdečih. Ilustrirati knjigo kratkih bistroumnih smiselnih nesmislov je velik izziv. Risarju je vsekakor uspelo: duhovite ilustracije so podale roko besedilom v plesu vizualne poezije. Fascinantno.

Na hrbtu te skrbno in izjemno estetsko oblikovane slikanice lahko preberemo: »Timbuktu je mesto sredi Afrike, ki je bilo svojčas znano kot središče učenosti in strpnega pogovarjanja. Zdaj je timbuktu tudi knjiga, ki ima s tem lahko kakšno zvezo. /.../.»

Timbuktu pa  je lahko tudi prispodoba »za dom, ki je ne glede na umeščenost vedno tam, kjer nas obkrožajo najdražji, kjer je dovolj prostora za skrivnosti, kjer ni pomanjkanja in je zaradi bližin in razumevanja vse dovoljeno in varno.«

Peter Svetina: Timbuktu, Timbuktu

Ivana Zajc, Sodobnost, 10.08.2020

Že naslovnica slikanice z intrigantnim naslovom Timbuktu, Timbuktu, pod katero sta se podpisala pisatelj Peter Svetina in ilustrator Igor Šinkovec, nastavi ton celotnega dela. Je dinamična, izraža radostno razpoloženje in ilustrira različne drobne dogodke. Novo Svetinovo delo naniza več kot štirideset kratkih besedil, vsako ima le nekaj vrstic, a deluje kot pomensko zaokrožena celota. Zgodbe v enem zamahu izrišejo vsakdanje trenutke, ki pa jih prevzemajo fantastični pripetljaji. Te izjemno duhovite kratke nesmiselnice temeljijo na načelu asociacije in proste domišljije. Kljub omejeni dolžini so pomensko zelo goste, zato se branje pri zadnji piki ne konča, saj zaradi nenavadnih podob spodbujajo pogovor. Podobje je inovativno in nepričakovano, motivi so zelo različni in se nanašajo na nove izkušnje poosebljenih predmetov, živali in oseb. Tako srečamo ščipalko, ki je padla na nos, avto, ki si viha brke, kita, ki se je naselil v luži, kokoško, ki zoba vesolje, dedka, ki v vrečo lovi zrak, in debelega moža, ki okrog sebe zida hišico. Včasih nastopijo tudi abstraktnejši liki, denimo senca, ki podi temne oblake, ali deli človeškega telesa, denimo noge gospoda Terčelja.

Čeprav v zgodbah nastopajo in so individualno poimenovane – na primer teta Frančiška, Kojot Stanislav, stric Friderik –, besedila ne dajejo poudarka literarnim osebam, ampak dogajanju. Liki niso okarakterizirani, o njih ne izvemo pravzaprav nič partikularnega. V zgodbi se pojavijo brez posebnih razlag, zato je bralec tisti, ki mora zapolniti to vrzel. S tem odpade tudi neposredna identifikacija s književnimi liki, ki zaznamuje otroško branje; namesto tega je v ospredju prikazovanje pojavov, ki si jih otrok predstavlja in jih doživlja. V nekaterih besedilih likov sploh ni, saj denimo razlagajo, kako se plava v zraku in kako v mleku.

Vsaka zgodba odpre nov svet, le redko so medsebojno vsebinsko povezane. Pojavlja se nonsens predstav – dogajajo se blazno nenavadne stvari: volk poje umazano perilo in zaspi; potko zebe, zato se zapne od levega do desnega roba, otroci pa se sprašujejo, kam je izginila; kamele v puščavi s svojimi očmi premikajo sonce. Zgodbe pogosto izhajajo iz neke podobe, ki je zelo preprosta, celo vsakdanja, in ki si jo zlahka predstavljamo, zato je primerno izhodišče za domišljijsko iskrenje, ki sledi. Tako je teta Frančiška na primer na rami nosila gugalnico, ki spominja na torbico: »Če je zagledala primerno vejo, je obesila nanjo gugalnico in se gugala. Gugali so se tudi otroci in papige in piščanci in podgane iz šolske kleti. Gugale so se tudi zvezde. Fc! Fiiiiju! So letele z gugalnice, ko so se odrinile.« Primer kaže postopek, ki se v teh besedilih pogosto pojavlja: iz preprostega predmeta se prek nizanja novih asociacij razvije domišljijsko popotovanje, ki presega začetno situacijo – like, prostor, čas. Vsakdanje podobe zavzame domišljija, ki ne priznava fizičnih meja. Tako gre denimo veslo strica Friderika na počitnice, kjer »počne vse mogoče, samo vesla ne«, z letalom leti nad puščavo, visokimi gorami in silnimi morji. Zgodbe nizajo bogate podobe in jih ne razlagajo, vso odgovornost predstavljanja, dojemanja in doživljanja prestavijo na mladega bralca – in prav je tako. Timbuktu, Timbuktu je otroška knjiga, ki mladi domišljiji daje prostor, ji zaupa in jo spoštuje.

Slikanico odlikujejo barvite, vitalistične ilustracije Igorja Šinkovca v mešani tehniki, ki besedilo odlično dopolnjujejo z novimi vsebinami, predvsem zato, ker so dinamične, hudomušne in nepričakovane. Pogosto se osredotočijo na en sam predmet, včasih nadaljujejo zgodbo iz besedila, spet drugič prosto združijo več zgodb v eno ilustracijo, kar še stopnjuje proste asociacije iz besedil. V slikah ta čuden svet ni prikazan kot nekaj nadnaravnega, čudežnega, ampak kot nekaj povsem običajnega in igrivega. Tako je tudi v besedilih, kjer se ravni domišljije in dejanskosti združita v eno. Pozicija, s katere pripovedovalec niza pripovedi, je nevtralna. Dogajanje posreduje tretjeosebni pripovedovalec, ki bralca postavi v zorni kot zunanjega opazovalca. Ta se nenavadnim ali že kar fantastičnim dogodkom ne čudi in jih ne komentira, ampak zgolj opisuje, kaj se dogaja. Ne razlaga, ne pojasnjuje, kako so domišljijski prizori mogoči, niti jih ne predstavlja kot neke nadnaravne dogodke. Tudi to bralca nenehno izziva, da jih skuša razumeti, doživeti in interpretirati. Tako otroka delo emancipira – vsaka od zgodb je zgolj odskočna deska, na podlagi katere lahko naprej napleta svoje pripovedi in pusti domišljiji, da se razraste. Zanimivo je, da se pojavljajo tudi zgodbe, ki zgolj opisujejo neki predmet, neko okolje, ki v resnici ni posebej fantastično, a ker knjiga bralca že prej naravna na iskanje nenavadnih povezav, jih išče tudi v teh zgodbah.

Slogovno v delu prevlada opisnost, ki mestoma seže v liričnost. Stilno je delo zelo izpiljeno, besedila se odlično berejo na glas, saj preprosta skladnja in kratki stavki vzdržujejo ritem. K temu prispevajo tudi ponavljanja in zveneče nonsensne besedne zveze, zaradi katerih se teksti spogledujejo z žanrom poezije v prozi. Veliko pozornosti je namenjene slogu, ritmu in zvenu. V splošnem pa je odnos do besed v tej knjigi igriv. Načelo narobnosti, obratnosti, ki ga mladi bralci dobro sprejemajo, se v teh zgodbah izkaže kot odlična strategija za doseganje humornih učinkov.

Peter Svetina: Timbuktu, Timbuktu

Andrej Predin, Književni listi, Delo, 17.01.2020

Kaj je Timbuktu? To je mesto v afriški državi Mali, ki so mu pravili tudi mesto zlata. V 15. in 16. stoletju je bilo središče učenosti, duhovni in intelektualni epicenter širjenja islama po Afriki. Danes je njegov obstoj ogrožen zaradi pomanjkanja vode in širjenja puščave. Timbuktu je karizmatično ime s svojevrstnim nabojem, morda nekoliko skrivnostno, težko dosegljivo, a neskončno zapeljivo. Nekaj podobnega bi lahko zapisali o novi knjigi Petra Svetine (1970), vendar je njegov odgovor na vprašanje »kaj je Timbuktu« nekoliko drugačen, pravi, da je to tam, kjer se igraš in dobiš obkladek na opeklino, še preden rečeš ajs. Timbuktu, timbuktu je drugačna knjiga, celo nenavadna, saj nam ne postreže s klasičnimi zgodbami, temveč s kratkimi prigodami, domislicami, opazovanji, ki so daleč videti kot pesmice, ob bližnjem pogledu pa je vsaka svet zase. Gre za zbirko krajših zgodb, ki so praviloma nepredvidljive, malce norčave, duhovite, predvsem pa skrajno domiselne. Tako v zgodbi O ščipalki, ki je padla na nos spoznamo starejšo gospo Kajetano, ki ima pod nosom brke. Prav njej je padla ščipalka na nos in ga zaprla. Še sreča, ker je pravkar dvignila pokrov smetnjaka, tako da ji noben smradec ni mogel do živega.

Avtor domiselne in kreativne literarne kanapeje nadgradi z mojstrskim jezikom in slogom. Da imamo opravka z enim od najbolj plodovitih, prodornih in uspešnih domačih avtorjev, ni skrivnost. Peter Svetina je doslej dobil že tri osrednje slovenske nagrade za mladinsko in otroško literaturo večernica, in to za knjige Ropotarna (2013), Kako zorijo ježevci (2017) in Molitvnice s stopnic (2017). Odlično se znajde v prozi in poeziji, kar v knjigi Timbuktu, timbuktu učinkovito združuje. Prav umerjenost besed daje posameznim zgodbam podton in dinamiko, in čeprav so praviloma vsaj malo nesmiselne, so kot ustvarjene za mladega bralca, ki še ima neomejeno domišljijo in opazuje svet z drugačnimi očmi.

Slikanica, ki jo je uredila Gaja Kos, je namenjena predvsem osnovnošolcem, a jo lahko mirne vesti vzamejo v roke tudi starejši bralci, saj zgodbe vsebujejo nalezljivo življenjskost. Zaradi dolžine besedil, kot rečeno, gre za zelo kratke zgodbe, je knjiga odlična izbira branja za lahko noč.

Izpostaviti velja tudi domiselne in spretne ilustracije Igorja Šinkovca, ki povezujejo posamezne pesmi, a hkrati pripovedujejo posamezne zgodbo. Preprosto in učinkovito. Timbuktu, timbuktu spada med knjige, pri katerih se vse postavi na svoje mesto. Najbolj je razveseljivo, da je tovrstno knjigo pri nas še mogoče izdati, saj je prava osvežitev v reki enakih zgodb, ki v zadnjih letih preplavljajo mladinsko in otroško literaturo.

Peter Svetina: Timbuktu, Timbuktu

Urška Bračko, Booknjiga, 21.03.2020

Timbuktu, timbuktu je knjiga domišljenih kratkih besedil, ki je izšla pri založbi Miš v zadnjem mesecu prejšnjega leta. “Na zalogi” mi je ostal zapis, ki sem ga pisala za revijo Bukla, vendar je bil potem objavljen intervju z avtorjem, ki ga je pripravila Maša Ogrizek: »Branje zagotovo odpira glavo.«

Timbuktu je tam, kjer se igraš. Timbuktu je tam, kjer imaš očeta in mamo in brate in sestre in tete in strice. Timbuktu je tam, kjer imaš v predalu spravljene nogavice. Timbuktu je tam, kjer je kdo, ki te ima rad. Timbuktu je tam, kamor si skril svoj najdragocenejši zaklad. Timbuktu je tam, kjer raste za vsakega ena žemlja in zori zmeraj za vsakega po en paradajz. Timbuktu je tam, kjer se spečeš, pa ti kakšna roka ponudi obkladek prej, ko rečeš ajs! Vse to je timbuktu. Timbuktu! Timbuktu! (Kaj je timbuktu, str. 33)

Takole smo na Instagram profilu Booknjiga v storyjih izbirali in nabirali strani iz knjige, ki si jih danes (21. 3.) še lahko ogledaš.

                  

Moj zapis, namenjen Bukli, si lahko prebereš spodaj:

Peter Svetina je v najnovejši knjigi z nenavadnim naslovom, ki je tudi mesto sredi Afrike in »beseda, ki se fino izgovarja in sliši«, ustvaril kratke duhovite in igrive sestavke o različnih stvareh. Pa naj bo to O avtu, ki si viha brke, O kokoški, ki zoba vesolje ali O kitu, ki se je naselil v luži, je pesnik znova dokazal, da je mojster besednega igranja. Premetava, preigrava in odkriva nove pomene, ki jih pri branju z njim odkriva tudi bralec ali poslušalec. Mlajšim se bodo besedne zveze zdele še posebej zabavne in z veseljem jih bodo poslušali in brali skupaj s starši. Odprite knjigo na katerikoli strani in ven bo skočila ogromna domišljija in znak brez črk, čokolada z dvema rokama ter majica velikanka. Pri tem vsako od kratkih kratkih zgodb pospremi ilustrator Igor Šinkovec, ki je natančno sledil »navodilom« in šaljivost zgodbic prenesel tudi v vizualne slike. Pri takem mojstrskem preigravanju z besedami ni presenetljivo, da je bil Svetina nominiran za Andersenovo nagrado.

Knjigo Timbuktu, timbuktu lahko kupiš pri založbi Miš za 25,95€, trenutno pa imajo za vas še eno krasno ponudbo: