Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta
Matic Slapšak, Matic piše, 26.01.2022
Ob tej zbirki kratkih zgodb Toma Podstenška sem se najprej spomnil na ploščo Boštjana Narata Konec sveta vedno pride nenapovedano, saj je v obeh naslovih nekaj domiselnega poigravanja z besedami, ki imajo praviloma zelo resen zven.
No, in če je Narat na svoji plošči filozofski, razmišljujoč in tudi razmeroma realen, bi pri Podstenšku težko trdil kaj takega. Dobro, razmišljujoč je, realen niti ne, čeprav so marsikateri deli zgodb povsem verjetni in smiselni, vsekakor je mnogo bolj zazrt v fantazijo, na trenutke grotesko in morda celo nadnaravno. 15 kratkih zgodb, ki se berejo tekoče in bralca včasih nehote prisilijo k razmišljanju.
Superjunaki recimo, kjer spremljamo pot junaka v južnoameriški pragozd, kjer se borijo proti nesmiselnemu krčenju in izkoriščanju, pobijanju in kjer se v zaključku v zgodbo vključi skoraj najbolj prepoznaven superjunak. Ampak, »the American way«. Predstavljajte si, da bi morali v bližnji prihodnosti za to, da bi lahko kupovali in jedli meso, morali narediti izpit, v katerem bi morali npr. kravo (ali pa pujsa) pospremiti na njegovi zadnji poti – omamljanje, vklepanje, rezanje oz. klanje, razkosavanje itn. Saj si lahko predstavljate?! No, sicer vam bo kar jasno slika dala kratka zgodba Izpit. Ki se, spet, ne konča ravno predvidljivo. Ali pa zgodba mladega (dobro, v tridesetih si danes res mlad, čeprav nisi več tako zelo) para, ki v centru mesta kupuje svojo prvo nepremičnino, a se bosta morala zakreditirati za 300 (z besedo: tristo) let. Noro, ampak po drugi strani – realno. In kdo se danes odloči dati vse prihranke in vzeti kredit za kar nekaj naslednjih generacij ter predvsem zakaj?! Končno na svojem vam bo dala te nenavadne odgovore.
Tudi zaključna Pred koncem sveta ima nekaj zanimivih izhodišč – svet je resnično pred koncem, saj vanj neustavljivo dirja komet in ljudi je zajela panika. Vojna svetov po Podstenškovo. Nekateri bežijo, drugi iz trgovin odnašajo največje televizorje, tretji streljajo, četrti posiljujejo, zapuščajo bivališča pod hipotekami, neodplačane avtomobile, ker … ker lahko? Ne, ker je vseeno. Trenutek, ko bomo vsi plačali za vse grehe, se nezadržno bliža. Ampak v tej zgodbi sta ključna skoraj desetletje sprta oče in sin, ki si želita tik pred koncem sveta olajšati vest, se pobotati in morda po moško spiti še zadnje pivo. In kot pri vseh zgodbah, bi tudi tukaj lahko zapisal »ampak …«.
Pa malce kafkovska Odločil se je, da bo postal drevo, kjer spremljamo zgodbo človeka, ki je sit pisarniškega enoličja, odloči se postati drevo in … na koncu zgodbe konča kot čudovita hrastova miza, v lastni pisarni. No, vsaj Borutu mi ne bo treba pomagati vas utegne malce spomniti na slovito straniščno sceno Trainspottinga in naj tu zaključim, Bolj se potrudi je socialno kritična, čeprav je ta nota prisotna tudi v drugih besedilih. Morda še najbolj v Vse se vrača, vse se plača, kjer je globalizacija razgaljena do zadnjega kosca.
Morda sta me najbolj navdušili Pom poko pom no pom o nenavadnem opazovalcu rakunjih psov in pa čisto malo povezana Zgodba z epilogom o policistu, ki začne raziskovati skrivnostno izginotje svojega kolega, pa pristane v vrtincu nenavadnosti in absurdnosti. Z mojstrskim zaključkom.
Nič ne rečem, pri marsikateri zgodbi, ki je odlično snovana in bi šla lahko v katerokoli smer, sem kar malce privzdignil obrv češ »A to je to?«. Ampak avtor je dokaj enoten v svojem slogu in bralec se kaj hitro navadi, da mora pač pričakovati nenavadno in neobičajno. Naj je to dogajanje, junaki, razplet, nepričakovan preobrat in še kaj. In pravzaprav je osvežujoče brati zgodbe, kjer v bistvu ne veš, kaj pričakovati. Lahko sicer kot v najboljših kriminalnih romanih malce ugibaš, sklepaš, tipaš po temi, pa boš na koncu še vedno presenečen. In tega dandanes manjka, tako da boste tole knjigo oz. zbirko kratkih zgodb z veseljem in užitkom prebrali. Pa ne čakajte na konec sveta.
Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta
Sanja Podržaj, Koridor - križišča umetnosti, 19.11.2021
Pri založbi Miš je izšla nova zbirka kratkih zgodb Toma Podstenška s precej temačnim naslovom, ki nas morda opomni na številne grozeče okoliščine, odložene v sproščenosti poletja, Zgodbe za lažji konec sveta. Produktivnega avtorja bralci že poznamo po romanih, ki so mu večkrat prinesli nominacijo za kresnika, dodobra pa se je uveljavil tudi kot pisec kratkih zgodb – zbirka Ribji krik (2017), na primer, je bila nominirana za nagrado novo mesto. V Zgodbah za lažji konec sveta nadaljuje z obravnavo aktualnih družbenih problematik, ki se jih je loteval že v prejšnjih delih, in to ponovno na povsem svojevrsten način.
Tomo Podstenšek se v petnajstih zgodbah izkaže kot odličen opazovalec družbe, ki zna prikazati različne odzive ljudi na številne tegobe stvarnosti, ne da bi sodil ali moraliziral. Tudi bralca skuša usmeriti, da na realnost pogleda z nove perspektive. To doseže s tem, da v povsem običajne, celo banalne situacije, kot je na primer nakup nove preproge, vnese elemente fantastičnega, ki sprožijo umik iz realnosti in cone udobja. Protagonist zgodbe Fuzija se, na primer, zlije s pravkar kupljeno preprogo in postane praktično samo še eden izmed kosov pohištva, vendar se njegovo življenje pravzaprav ne spremeni kaj dosti.
Tako se nam ponuja razmislek o tem, v kolikšni meri ljudje sploh delujemo svobodno, na podlagi lastnih odločitev, koliko pa je naše ravnanje stvar navade, utečenosti in rutine, o kateri pravzaprav ne razmišljamo več. V zgodbi Vse je v redu se postavlja vprašanje, ali ni ta sprijaznjenost morda celo namerna nevednost, sploh edini možni način, da lahko človek živi srečno in umirjeno življenje. Ljudje si pogosto radi predstavljamo, kaj vse bi naredili, če bi imeli moč in nekakšen božji um, ki bi lahko predvidel vse možne izide in posledice nekega dejanja – kot nekakšen Leibnizovski bog, ki vidi vse možne svetove hkrati in nato izbere najboljšega možnega – vendar skupaj s protagonistom ugotovimo, da pri odločanju nič ne pomaga, če imamo na voljo prav vse informacije. Kaj je dobro in kaj je zlo, se najbolj očitno kaže iz tega omejenega človeškega zornega kota – bolj kot se odmikamo in sprejmemo dejstvo, da je življenje nepredvidljivo in da nič ni pod kontrolo, bolj se meje brišejo in spoznamo, da imajo še tako dobronamerne odločitve slabe posledice in obratno. Včasih se zgodi, da bolj kot skušamo nadzirati situacijo, bolj nam ta uhaja izpod nadzora, podobno kot pripovedovalcu zgodbe Vsaj Borutu mi ne bo treba pomagati, ki se dobesedno znajde v vse večjem kupu dreka, bolj ko se trudi, da bi se ga znebil.
V tem kontekstu boja za nadzor je tematiziran tudi odnos med človekom in naravo. Človek naj bi se od narave ločeval prav v svojem racionalnem in urejenem delovanju, medtem ko naj bi bila narava iracionalna, nepredvidljiva ter polna naključij. Osvoboditev, na primer, ki prikazuje neubogljivo in nazadnje odtujeno roko, to izpostavi kot iluzijo. Izpod nadzora pa kdaj pa kdaj uidejo tudi naši možgani, na primer v zgodbi Dihaj, dihaj z mano, v kateri spremljamo nenavadno obsedenost protagonista z usklajenostjo dihanja s popolnimi neznanci, ki vodi v impulzivno in nepremišljeno delovanje.
Izguba kontrole se lahko zdi strašljiva, saj nam ravno ta daje nek občutek varnosti – tehnologija nam omogoča, da lahko natančno opazujemo svoje telo in tako odpravljamo nepravilnosti in šibke točke. To nadziranje ter merjenje vsega v imenu varnosti in zdravja je do skrajnosti pretiravano v zgodbi Do dna, v kateri junak želi ubežati prav temu nadzoru. Izkaže se, da je za občutek sreče in izpopolnjenosti potrebno več od zgolj optimizacije vseh procesov v človekovem življenju. Tako kot je tisto neznano in neraziskano lahko nekaj grozljivega, v nas hkrati vzbuja radovednost, željo po odkrivanju in spoznavanju. In prav želja je tista, ki spodbuja človeka k delovanju – brez želja lahko postanemo samo še kos pohištva, kot že prej omenjeni protagonist zgodbe Fuzija.
Zbirka je premišljeno zasnovana in zgodbe se tematsko navezujejo druga na drugo, prav tako pa v njih najdemo tudi čisto konkretne navezave na druge zgodbe v zbirki. V Končno na svojem spremljamo par, ki prvič kupuje svoje stanovanje v mladim dobro znani, do komičnosti pretiravani situaciji, v kateri so cene maloštevilnih stanovanj enormne. Stanovanje ni idealno, poleg tega pa ima »posebnost«, in sicer iz stropa kot lestenec visi noga, ki se je nekega dne kar na lepem pojavila in od takrat »krasi« dnevni prostor. Bralci se ob tem spomnimo na nogo iz zgodbe Fuzija, ki je izginila v preprogi.
Tovrstno povezovanje zgodb pa ni edina posebnost zbirke. Izpostavili bi še ciklično strukturo zgodb, v katerih se na koncu zopet vrnemo na začetek. To nam lahko vzbuja nekakšen občutek brezizhodnosti, ujetosti a hkrati ironije, kot na primer v zgodbi Odločil se je, da bo postal drevo, v kateri se protagonist, naveličan suhoparnosti pisarniške službe, odloči postati del narave, drevo. To mu nekako uspe in tako ukoreninjen živi dolga leta, dokler ga ne posekajo, predelajo v pisarniško mizo in nazadnje spet pristane v isti pisarni, iz katere je v svojem prejšnjem življenju pobegnil. Zgodbe za lažji konec sveta tematizirajo takšne in podobne eksistencialne stiske, teme, ki niso lahkotne, a Tomo Podstenšek jih uspe obdelati s svojim značilnim humorjem, ki nam olajša soočanje z njimi. Prav tako so zgodbe posebej dramsko zasnovane, lahko bi rekli, da so že skoraj filmske, pri čemer se kažejo avtorjeve izkušnje z gledališkim delom – to jih, skupaj z noto (črnega) humorja, naredi lahkotno berljive, kljub obravnavi težkih aktualnih tematik, ki bi se jim s pobegom v literaturo morda radi izognili.
Vse skupaj pa poveže precizen, neposreden, že skoraj pretirano realističen slog, ki pri opisovanju fantastičnih scenarijev še poudari humorno noto zbirke, poleg tega pa avtorju v kratki prozni obliki s tem uspe, da nam kar se da približa protagoniste in njihov pogled na svet. Tako se bralci zlahka vživimo v pripoved in poistovetimo z akterji zgodb, ki se znajdejo v skrajnih situacijah. V zgodbi Pred koncem sveta spremljamo Robertovo odločanje o tem, kako bi preživel svoje zadnje ure na Zemlji, proti kateri je neizbežno in »pod še posebej neugodnim kotom« namenjen komet, ki bo z nje zbrisal prav vse življenje. Zgodba se prične s protagonistovim banalnim razmišljanjem o tem, kako neurejena je njegova zelenica in da bi moral res poskrbeti za številne krtine, ki jo kazijo. Z napovedjo konca sveta pa se njegove misli usmerijo h globljim vprašanjem – kako in s kom je resnično pomenljivo preživljati naš odmerjeni čas. Robert se zaveda, da se mora odločiti, kako bo porabil svoje zadnje ure; njegova sprijaznjenost s koncem je opisana v značilnem slogu zbirke: »A po nekaj minutah je moral priznati, da je situacija hudičevo neugodna. […] Zanj se bo življenje čez nekaj ur končalo. V edino tolažbo mu je bilo, da bo najbrž razfukalo tudi tiste preklete krte, ki rijejo po njegovi zelenici.«
S podobnimi vprašanji se pogosto soočamo, ko smo opomnjeni na lastno minljivost – zdi se, da opominom nanjo ob številnih problemih, s katerimi se sooča sodobni svet, kar ne moremo ubežati. Zgodbe za lažji konec sveta obravnavajo realne aktualne grožnje, ki bi dejansko lahko povzročile konec sveta (ali vsaj sveta, ki ga poznamo). Ciklična struktura zgodb ne vzbuja zgolj negativnih občutkov ujetosti in tesnobnosti, ampak nam lahko ravno to ciklično ponavljane olajša misel na konec sveta, saj predpostavlja možnost, da ta konec pomeni samo nov začetek, nov krog. Ko tovrstno zasnovo združuje s fantastičnimi elementi in obilico humorja ter ironije, zbirka izpolnjuje obljubo, ki jo nosi v naslovu – če nas že ne odreši iz primeža eksistencialne groze, se ob zgodbah uspemo vsaj za trenutek nasmejati svojim (bolj ali manj) usodnim težavam.
